Obisk v pobrateni občini Rozier en Donzy

V JULIJU SMO OBISKALI NAŠE FRANCOSKE PRIJATELJE

Šesto leto že teče, od kar so Ruše navezale prve stike s francoskimi prijatelji iz mesteca Rozier en Donzy, ki je oddaljeno od Lyona kakšno uro in pol vožnje. V teh letih smo naše prijateljstvo utrdili in ga razširili še na druge občine, ki so združene v Skupnosti občin Jutranji griči (Collines du Matin). Ruše so podpisale z Rozier-m listino o pobratenju v novembru 2007, v juliju 2010 pa še z drugimi petimi občinami Skupnosti občin Jutranji griči. Vse te občine so podeželske in imajo skupaj približno toliko prebivalcev, kot jih ima Občina Ruše. V teh letih se je zvrstilo kar nekaj medsebojnih izmenjav. Redne vsakoletne stike vzdržujejo osnovnošolci. Poleg odbora za pobratenje in predstavnikov naše občine so tam že bili predstavniki gasilcev, ki so se v letu 2009 udeležili državnega kongresa francoskih gasilcev v St. Etiennu in Mešani pevski zbor Ruše, ki se je skupaj s pevskim zborom Sv. Marjete iz KUD Arnold Tovornik Selnica ob Dravi udeležil tamkajšnjega mednarodnega pevskega festivala 2010. Francoski prijatelji so bili pri nas v večjem številu v juniju 2008 ob našem občinskem prazniku in v avgustu 2011, ko smo z njimi planinarili po Pohorju.

Tokrat so nas Francozi zopet povabil iv goste ob praznovanju državnega praznika, 14. julija. Potovanja smo se udeležili: predstavnice občinske uprave in planinskega društva ter člani folklorne skupine KUD Svoboda Bistrica ob Dravi. Vodja potovanja sem bila Olga Malec, Nina Koper je bila v vlogi prevajalke, s kamero je druženje zabeležil Janko Korošec-Jupa.

Že prvi vtis ob prihodu v poznih večernih urah je bil navdušujoč. Člani odbora in predstavniki družin, pri katerih smo bili nastanjeni, so nas pričakali s transparentom dobrodošlice in slovensko zastavo. Bil je pravi spoznavni večer, komunikacija med nami pa je stekla, kot da se poznamo že vrsto let. Utrujenosti od potovanja po sedemnajsturni vožnji ni bilo čutiti.

Program našega druženja v naslednjih dneh, ki smo jih preživeli skupaj od petka, 12. julija, do torka, 16. julija, je bil pester in bogat, predvsem s petjem in plesom. Aktivnosti so se vrstile ves dan, k družinam – gostiteljicam smo hodili le spat. Velika zahvala gre neutrudnim organizatorjem: Danielu, Reneju, Katy in Jacquesu, ki so nosili glavno breme in bili vse dneve z nami. Med gostitelji sta bila tudi župan Rozier-a Jean-Luis Rivollier in predsednik Skupnosti občin Jutranji griči Jean Michel Merle.

Prvi dan našega druženja smo obiskali mestece Essertiens en Donzy, kjer nas je s ponosom in zadovoljstvom gostil naš prijatelj Jacques. V Sloveniji je bil prvič s skupino leta 2011 in bilo mu je zelo všeč. Razkazal nam je svojo delavnico, ki je že prava mala tovarnica kovinskih izdelkov manjših serij, in za kosilo skuhal svojo najljubšo jed, ki jo sicer je že za zajtrk, vampe na francoski način. Nekateri so majčkeno vihali nos, a drugi smo jih pojedli in jih okušali na drugačen način, kot jih pripravljamo mi. Narežejo jih na večje kose kot mi, lahko bi rekli na krpice in malo bolj sladkasti so. Pridobljene kalorije pa je treba tudi takoj potrošiti, zato se nas je po obilnem obroku večina sprehodila peš, preostali so se peljali z avtobusom naslednjemu dogodku naproti. V bližnjem kraju smo si ogledali kmetijo z lamami in alpakami in se seznanili s pridelavo volne.

Zvečer smo se v Panissieru, kjer je sedež Skupnosti občin Jutranji griči, udeležili prireditve ob praznovanju francoskega državnega praznika. V kulturnem programu sta se predstavili godba na pihala Pannissiera in folklorna skupina KUD -a Bistrica ob Dravi, ki je navdušila obiskovalce s pesmijo in plesi slovenskih pokrajin. Po programu je sledilo druženje ob veličastnem ognjemetu in plesu pozno v noč. Kljub državnemu prazniku njihovih zastav ni bilo videti izobešenih, na prizorišču pa sta plapolali slovenska zastava in zastava KUD Svoboda.

Na dan praznika, v nedeljo 14. julija, so bile na programu prostočasne aktivnosti. Dopoldan smo na željo gostiteljev obiskali dom starejših občanov z namenom, da naši folkloristi s svojim nastopom popestrijo dan tamkajšnjim varovancem. Tovrstni domovi v Franciji so v primerjavi z našimi razmerami majhni, saj lahko sprejmejo največ 25 varovancev. Redno zaposlenemu osebju so v pomoč tudi prostovoljci. V Rozier-u smo med prostovoljci opazili tudi županovo ženo. Vzdušje je bilo na vrhuncu. Po nastopu folklorne skupine smo skupaj prepevali pesmi, ki so nam skupne. Npr.: Mojster Jaka – Freres Jacques, Moj klobuk ima tri luknje – Mon chapeau a quatre bosses, Čez Šuštarski most – Les champs Elysee. Mi v slovenščini, oni v francoščini. Bilo je ganljivo, solze v očeh varovancev so nam povedale vse. Začutili smo toplino v srcih in se ponovno zavedli, kako malo je potrebno, da nekomu polepšamo dan, pa čeprav le za trenutek. Preveval nas je prijeten občutek, da smo naredili nekaj dobrega.

Popoldan smo nekateri balinali, drugi so odšli na bližnjo razgledno točko. Dan smo zaključili ob druženju na velikem pikniku, ki se je pričel slovesno, državnemu prazniku v čast s kulturnim programom. Na njem sta se predstavila tamkajšnji pevski zbor in seveda naša folklorna skupina. Obiskovalcem in udeležencem piknika sta ogrela srca in dlani. Do solz smo bili ganjeni in naježila se nam je koža, ko smo iz grl zbora zaslišali slovenski pesmi Dajte, dajte in Hvala ti, zapete v slovenskem jeziku, nam v čast. Kako zelo so se potrudili za naš obisk, je z besedami težko opisati. Francozi, ki pregovorno neradi ali nočejo govoriti v tujem jeziku, so se z nami resnično trudili. Po kulturnem programu je sledilo druženje pozno v noč. Okušali smo jedi z žara, pripravljene na njihov način, prepevali slovenske in francoske pesmi, se učili mi njihovih in oni naših družabnih oz. folklornih plesov. Skratka časa za počitek je bilo bolj malo.

Zadnji dan obiska smo spoznavali okrožje Forez in bili gostje odbora za pobratenje z mestom Sežana. V mestecu Sauvain smo si najprej ogledali muzej sirarstva, lesarstva, kmečkih opravil itd.. Na vikendu ene od članic odbora v kraju St. Bounnet-le-Coureau, ki leži na griču, od koder je bil lep razgled na francosko ravnino, smo imeli piknik v naravi. Mize smo obložili z jedmi, ki smo jih prinesli s seboj v košari. Kot je bilo že v navadi, ni manjkala slovenska in francoska pesem. Mojstrici klekljanja, Rušanka Erika in Francozinja Christine, sta si čas zapolnili ob izmenjavi izkušen s področja tovrstne spretnosti.

Popoldan smo si ogledali še mesto Montbrison, ki je pobrateno z našo Sežano. V občinski palači smo doživeli s strani županje tega mesta prijazen sprejem s pogostitvijo. Kot predstavnica Občine Ruše sem se zahvalila za topel sprejem in darilo (Almanah okrožja Forez) v upanju, da se še kdaj srečamo. Morda v mreži pobratenih mest. Naši folkloristi so takoj ustvarili vzdušje in zapeli. In že smo se objeli in pozibavali ob zvokih slovenske pesmi. Naše druženje smo zaključili s skupno večerjo, ki sta jo organizirala odbora za pobratenje iz Rozier-a in Montbrison-a v bližnji grajski restavraciji.

Samo prespali smo še in se naslednje jutro v zgodnjih jutranjih urah poslovili. Naj omenim, da Francozom veliko pomeni, da bivamo pri družinah, saj se tako najbolje spoznamo, pa še ceneje je. Tudi ob slovesu je zvenela pesem z željo po ponovnem snidenju, takrat pa v naši Občini Ruše. Razšli smo se polni lepih vtisov in doživetij ter bogatejši za sklenjena nova prijateljstva in poglobljena znanstva.

Tekst: Olga Malec in Anita Polak

Uredništvo

See author's posts