Maribor je v drugi polovici 20. stoletja izgubil sloves velikega industrijskega središča in od takrat išče svojo identiteto. Eden od razlogov, da se ni uspel pravočasno prilagoditi novim časom, je po mnenju prorektorice za razvoj kakovosti na Univerzi v Mariboru Lučke Lorber ta, da se je čakalo na pomoč od zunaj. In zgodovina se danes ponavlja.

Problemi Maribora, nekoč drugega največjega industrijskega mesta v nekdanji skupni državi, so se začeli sredi 60. let. Kot je v pogovoru za STA poudarila Lorberjeva, je mariborska občina še leta 1966 ustvarjala skoraj 11 odstotkov BDP Slovenije, danes je ta delež nižji od pet odstotkov.

V času med obema vojnama je bilo v Mariboru 27 tekstilnih tovarn, razvita je bila gradbena, kemična in strojna industrija. “To je bila vse klasična, delovno-intenzivna industrija, ki je zaposlovala veliko število nekvalificirane delovne sile. Maribor je za severovzhodni del Slovenije in širšo regijo predstavljal močan zaposlitveni center. Po vojni je prišlo do nacionalizacije in združevanja tovarn. Proces industrializacije je bil zelo intenziven, povezan tudi s hitrim demografskim razvojem.”

Kmalu po drugi svetovni vojni je v svetu prišlo do procesa deindustrializacije, ki mu Maribor ni sledil. “Ni prišlo do prestrukturiranja najbolj kritičnih panog, kot sta bili tekstilna industrija in industrija vozil. Hkrati se ni razvijala nova industrija proizvodnje blaga široke potrošnje,” je pojasnila Lorberjeva, ki se ukvarja z ekonomskim razvojem mest.

“V vseh razvitih družbah je prišlo do prestrukturiranja stare klasične industrije v 60. letih 20. stoletja. V Mariboru pa je prevladala politika čakanja. Prvi stečaj v takratni SFRJ je bil leta 1989 stečaj mariborskega podjetja Lilet,” je spomnila. “Nato je sledila kriza v več valovih, od proizvodnje vozil do tekstilne industrije, elektroindustrije in industrije investicijske opreme.”

Pri izgradnji nove identitete Maribor ne sme zanemariti svoje tradicije, saj ima tu veliko znanja. Po prepričanju Lorberjeve mora identiteto graditi na razvoju nove industrije, ki bo spodbujala razvoj uslužnostnih dejavnosti in podjetništvo. Mesto bi se po njenih ocenah lahko razvijalo tudi kot logistično prometno vozlišče in kakovostno univerzitetno središče, gradilo bi lahko na kulturi, zelenem turizmu, športu.

A vsega tega ni moč uresničiti, če mesto nima izdelane strategije razvoja, in sicer takšne, ki bi vključevala vse deležnike. “Drugače so strategije samo na papirju. Potrebujemo strategijo mesta, ki bo živ dokument, ki jo bomo tako posamezniki kot družba sprejeli kot svojo.”

Lorberjeva pogreša tudi več zaupanja prebivalstva vase in njegove lastne aktivnosti. “Vedno se čaka. V 90. letih, ko je propadla industrija, so Mariborčani pričakovali pomoč od zunaj, od države. To je bila velika napaka. Tudi zdaj se čaka na državno pomoč. A čakanje ni dovolj; ljudem je treba jasno povedati, da morajo biti samoiniciativni, podjetni, ustvarjalni, pa tudi vztrajni,” je dejala.

Maribor je že od nekdaj v senci Ljubljane, do katere goji številne zamere. “Maribor se je z osamosvojitvijo države gospodarsko zrušil, Ljubljana je čez noč postala glavno mesto in zacvetela.” Dodatno je ovire postavila politika centralizacije. “Z ustanovitvijo dveh kohezijskih regij zahodna kohezijska regija posega tudi po tistih sredstvih, ki so in bi morala biti namenjena vzhodni za odpravo socialnih in gospodarskih zaostankov.”

Po drugi strani se Maribor rad zgleduje po avstrijskem Gradcu. Lorberjeva je izpostavila, da se je Gradec najbolj razvil v času po vstopu Avstrije v Evropsko unijo. “Avstrijci so znali črpati evropska kohezijska sredstva. Strateško so se opredelili, da bodo skušali znova vzpostaviti svoje interese v prostoru bivše Avstro-Ogrske. In to jim je izjemno uspelo.”

Medtem ko so se v Mariboru pred leti pogovarjali o vzpostavitvi logističnega centra z več tisoč delovnimi mesti, so ga v Gradcu zgradili. Pred 35 leti je bilo mariborsko letališče veliko bolj prometno kot graško, zdaj je obratno. “Ko je propadel Tam, nismo znali ali hoteli sprejeti tujega partnerja. Gradec s tem ni imel problema in je na primer s kanadskim kapitalom zraslo podjetje Magna. V Magni so se zaposlovali bivši delavci Tama,” je še navedla.

Državna politika zavračanja tujega kapitala je bila po mnenju Lorberjeve napaka, ki je še danes ni mogoče popraviti. “Maribor bi zdaj potreboval vsaj dve ali tri velika podjetja. Na osnovi delovanja velikih podjetij živijo tudi mala in potem se lahko zažene gospodarstvo.”

Z vstopom Hrvaške v EU vidi sama veliko priložnosti v sodelovanju na osi Gradec-Maribor-Zagreb. “Bilateralno sodelovanje na vseh področjih mora biti dejavnejše.”

Lorberjeva, med leti 2003 in 2004 tudi državna sekretarka za visoko šolstvo, ohranja optimizem glede prihodnosti Maribora. “Treba se je samo postaviti v aktivno vlogo in postati aktiven partner v širših regionalnih in globalnih procesih. Premalo se je ozirati samo na Ljubljano in čakati, kdaj bo kdo prišel v vlado, ki bo imel posluh za Maribor. Ker to se ne bo zgodilo,” meni.

Vir: STA

Uredništvo

See author's posts