Te dni se v Rušah še vedno veliko govori o t.i. CICI delavnicah. O njih smo na portalu Lokalec.si, kakor tudi na BK TV že precej poročali. Tokrat pa smo preverjali kako so sploh nastale. Pogovarjali smo se z Anko Poglajen, ki je ustanoviteljica Društva, v takratnem CIDu pa je za delavnice za otroke skrbela do leta 1996.

Po besedah Anke Poglajen se je vse skupaj začelo s Prepihovimi počitniškimi delavnicami. Imenovale so se po ruškem šolskem časopisu. Po navadi so potekale ob počitniških dopoldnevih, izjemoma kdaj tudi popoldan. “Najprej sem začela s tem v šoli, kjer sem vodila delavnice dve leti ter vabila mentorje od zunaj, ki pa so se tudi z veseljem odzvali na povabilo. Po obnovi Centra interesnih dejavnosti, kjer je bila tudi nova galerija in večnamenski prostor, ki je bil takrat prazen, mi je tedanji župan, gospod Vili Rezman (saj je vedel kaj počnem v šoli) predlagal, da imam lahko tam delavnice.” Ponudbo so sprejeli. Tako so se v stavbi za glasbeno šolo začele ustvarjalne delavnice. Vsak dan so razpisali dve, z dvema različnima mentorjema. Trajale so dvakrat po maksimalno 45 minut. Ob – za mnogo tovrstnih delavnic pogostem likovnem ustvarjanju – so otroke v Rušah obiskali tudi športniki, tudi lokalni in regijski znani obrazi. Spoznavali so širok spekter možnosti za aktivno preživljanje prostega časa: od različnih vrst borilnih veščin, do iger z žogo, plesa, folklore, obiskovali so bližnje kmetije, imeli celo manekensko šolo. Tako se je zvrstilo približno 160 mentorjev iz vse Slovenije. Ne nujno pedagoško, pač pa nujno izobraženih. “Veliko jih je imelo akademsko izobrazbo ali pa so bili strokovnjaki na svojem področju. Nekih laikov ali popolnih laikov ni bilo,” je povedala Poglajenova.

Ne samo, da se je v takratnem CIDu s skoraj nič denarja in veliko prostovoljstva dalo ogromno narediti, imeli smo se lepo, je še povedala, ampak časi se spreminjajo in z njimi tudi ljudje. “Najprej smo imeli konflikte v zvezi z denarjem Društva prijateljev mladine. Jaz sem povabila Kajetana Koviča. Prišel je le za ceno potnih stroškov. To sem gospodu županu povedala, dvignila denar in plačala. Potem pa me je predsednik nadzorne komisije začel spraševati kje imam podpis, kje imam potrdilo… in je bil cel cirkus zaradi tega. Kot da sem tisti denar ukradla. Bila sem zelo užaljena.” Tako nam je razlog, zakaj je prenehala z delavnicami, v solzah zaupala Poglajenova. Prišli pa so tudi časi CICI delavnic, ki so jih izvajali v istem prostoru, zato so se nekajkrat selili drugam. Vse skupaj je bila zanjo preprosto kaplja čez rob. “Zato sem pustila Zvezo prijateljev mladine, kar mi je žal, ampak mislim, da smo naredili veliko.”

Za ocenjevanje današnjih CICI delavnic se ne čuti pristojno: “kdo sem jaz, da lahko komu solim pamet?” Ker smo jo kljub temu prosili za komentar, je povedala, da naj bi se, kolikor ve, vse skupaj začelo z izvajanjem javnih del. Kot ustanoviteljica društva pa je ob primerjavi takratnih in današnjih delavnic izpostavila predvsem potrebo po strokovnem vodstvu oz. mentorstvu, torej stališče, ki mu sledi že od začetka. Strinja se, da se morajo otroci družiti in spoznavati, da je bolje, če so na delavnicah kot doma. Razume, da so starši navdušeni, tudi zaradi nizke cene. Kako točno tam delajo, pa pravi, da ne ve, saj ni bila prisotna. A (tudi kot mama) vztraja, da je za predšolske otroke primeren vrtec. “Temu je namenjen in tja morejo iti,” je dejala, četudi je o CICI delavnicah slišala samo pohvale. Ni pa mogla mimo melanholične nostalgije, zato je še dodala, da je ponosna, ker je iz tistih, tudi precej problematičnih otrok, ki so nekoč obiskovali CID, danes marsikaj dobrega nastalo.

Podrobnosti pogovora z Anko Poglajen si lahko pogledate v oddaji Občinski informator – nocoj ob 18.30 na BK TV.

Uredništvo

See author's posts