V tokratni oddaji Kulturni izziv je voditeljica Uršula Godec gostila igralca, lektorja, šepetalca in pisca. Vse to in še več je Simon Šerbinek, ki so ga življenjski izzivi pripeljali v gledališki in lektorski svet. Združil je svojo prvo poklicno ljubezen, gledališče, in svojo drugo poklicno ljubezen, lektoriranje, v kombinacijo, ki mu vsak dan znova prinese izziv.
Simon Šerbinek je diplomiral tako na AGRFT kot tudi pedagoški fakulteti. Splet življenjskih okoliščin in življenjskih izzivov je botroval temu. Ostal je namreč brez obeh nog pod kolenom, kar ga je “prisililo”, da je šel študirati slovenščino. “Želel sem si pa ostati v gledališču. In eden izmed mojih profesorjev mi je svetoval, da bi lahko po študiju delal kot gledališki lektor, kar bi pomenilo, da nisem ves čas na odru, ampak da tudi tu in tam, seveda, kot asistent režiserja, dramaturga, pomagam igralcem, tudi preko svoje izkušnje,” je dejal, ko je razlagal, kako je prišlo do takih odločitev. Doštudiral je in si pred tem že ustvaril družino. Za diplomo se je lotil mariborskega pogovornega jezika in gledališkega dela Moj ata, socialistični kulak. Tako je bil najprej mlad študent, nato starejši študent, oboje mu je prineslo razne izzive.
Delo gledališkega lektorja ima drugačne izzive od lektorja za knjige, priročnike, članke
Delal je z mnogimi režiserji, igralci, kot lektorja so ga sprejeli, “igralci so mi zaupali”, je dejal, ko je razlagal, kako so ga sprejeli medse. In razložil, kako je delo gledališkega lektorja drugačno od tistega, ki lektorira knjige, priročnike, članke. “Gledališko lektorstvo pomeni akcente, poudarke, registre, nivo, glasnost, hkrati pa tudi nek dramaturški govor, ki je artefakt. To pomeni, da je izmišljen samo za to predstavo. In zmeraj sem se trudil, da sem za vsako predstavo ustvaril govor, ki je bil prav poseben, namenjen za tisto predstavo, za tistega igralca. In skušal sem se približati igralcu in mu dati takšne akcente – to je tudi način modernega lektoriranja v gledališču, ker včasih je veljalo, da postaviš govor, postaviš akcente, zborni jezik in to je to. Zdaj smo pa začeli seveda slediti tudi pogovornemu jeziku, splošnemu pogovornemu jeziku, in včasih tudi posameznim dialektom, kar seveda delo v gledališču naredi še bolj aktualno, še bolj razburljivo, večstransko, in ti daje nek navdih, da delaš z različnimi ljudmi, z različnimi igralci, se jim zmeraj zelo posvečaš, seveda tudi v povezavi z režiserjem.” Lektoriral je tudi besedila, tudi v zadnjih treh letih člankov pri Večeru, nenazadnje tudi nekaj knjig, monografijo o Plečniku, Tudi pri pogovoru na snemanju oddaje Kulturni izziv je pazil, kako se izraža, tako zelo ima ukoreninjeno skrb za jezik in izražanje – da bo naravno, pravilno in ne izumetničeno. Pravi, da je delo lektorja živo, nenehno je se je treba izobraževati, spremljati jezik, ki je živ in se razvija.
Tudi šepetalec je … a ni skrit pod odrom
Simon Šerbinek je občasno tudi šepetalec v Mestnem gledališču Ptuj. Kot šepetalec spremlja že vaje, si zapisuje, pošilja novosti režiserju, igralcem, nenazadnje pa vskoči po potrebi tudi na odru, ko je treba pomagati igralcu, da se spomni besedila. Lahko je dovolj le beseda, lahko pa je več. Spomnil se je na nekaj primerov, skorajda bi lahko rekli anekdot. Ali je povedal nekaj besed ali pa skorajda celo besedilo. “Se pa je zgodilo na eni predstavi – ravno na premieri mi je direktor Mestnega gledališča Ptuj rekel, da naj vzamem za vsak primer tekst in se usedem v ložo. In je bila premiera, in igralki se je zgodilo kar naenkrat, temu mi rečemo blackout, črna luknja, in ni se mogla spomniti besedila do konca svojega nastopanja na odru. Je pa bila sreča, da je tista igralka zelo zgodaj na odru umrla. In sem ji moral ves čas iz lože v bistvu šepetati.” Tako, da je bil že malce glasen. Spomnil se je tudi primera, ko je kot šepetalec dobil kar mikrofon in je govoril besedilo enega od igralcev, dokler se ta ni spomnil, kako gre naprej.
Kriplov zagovor, ki ni samo monodrama
Leta 2012 je med Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012 po kar 16 letih ponovno stopil profesionalno na odrske deske. Prav na Ptuju so mu ponudili eno od vlog. Pa v Mariboru je tudi igral. In se tako vrnil tja, kamor sodi. Na odre. Vloge so nato prihajale ena za drugo. Med epidemijo pa se je lotil dveh monodram. Njegov Kriplov zagovor je požel pozitivne kritike in lep odziv občinstva. In ta Kriplov zagovor je na eni strani njegova predstava, na drugi strani izpoved, na tretji strani izziv podoživljanja, razmišljanja, razgaljenja pred drugimi. “Na nek način sem v nekem trenutku podvomil v tem, ali naj se lotim te predstave, sem dovolj sposoben, ampak to je spet tisto, o čemer sem prej govoril, da moraš malo dvomiti vase, ker če nisi, če nisi malo dvomljivec, potem se tega ne lotiš iskreno, potem se tega ne lotiš z vsem srcem. Tako da sem res iskreno potem deloval /…/ Najprej sva sama napisala, pisala sva tri mesece, potem sem še v bistvu pol meseca delal,. Tako da kar ene pol leta je trajalo, da je ta predstava prišla na plano,” je povedal in dodal, da jo je najprej odigral nekajkrat samo za nekaj ljudi. Potem je šele prišla premiera. In to mu je koristilo, premislil je, kaj ostaja, kaj se spremeni, kako narediti, da bo še boljša. Ta predstava je hkrati lahko tudi prikaz, kako se lotiti stvari v življenju, kako razmišljati, kako se odzvati, če pride do težav v duševnem zdravju. Vse to je Simon Šerbinek v pogovoru bolj podrobno opisal. Ogledali so si jo tudi mladi, dijaki in lahko razmislili o pogledu na težave.
Napisal je tudi avtobiografijo, ki je več kot zgolj nizanje dogodkov življenja
Nenazadnje pa tudi to, kako mu je Kriplov zagovor pomagal, da je dokončal knjigo, ki jo je pisal. Med covidom jo je dokončal. “Avtobiografska zgodba do mojega nekako 25. leta starosti /../ burne zadeve, ki so pripeljale tudi do nesreče, ki sem ostal brez obeh nog, in hkrati potem tudi namig na to, kako se bo z menoj nadaljevalo,” je zaupal in povedal še malo več, a ne preveč, tako da bi bralcu ostalo zanimivo. Povedal je naslov in hkrati podnaslov, v katerem se razkriva, da se je boril in da je bil strahopetec. Pa je bil res? V knjigi razkriva več. Vsak od nas se bori, vsak od nas se kdaj tudi boji. Govoril je o primarnem strahu, ki nam lahko pomaga, o pomislekih, ki se rojevajo v mladem človeku, o tem, da se človek išče in najde. Kako je čustveno rasel in kako mu je pri tem pomagala družina. Najprej žena, potem otroci. Njegova družina je njegovo sidro.
Zaupal je tudi, kaj si še želi, katere izzive bi sprejel, ali se obremenjuje pri tem, kakšno se mu zdi življenje in kaj je zanj umetnost. Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na spodnji povezavi.
Loading ...
