Nik se je rodil tri mesece prezgodaj. Njegovo življenje se je začelo s krizo – po rojstvu so ga morali oživljati.
»Nika so mi takoj vzeli, ga sploh nisem videla. V drugi sobi so ga oživljali, nato pa odpeljali na intenzivno nego. Zelo kmalu je prišlo do možganskih krvavitev, ki so napredovale do tretje stopnje – četrta je smrtna. Takoj smo vedeli, da se bo moralo nekaj zgoditi,« nam je v oddaji Moja zgodba na BK TV pripovedovala njegova mama Janja Miketek.
Žarek upanja iz Amerike
Pred kratkim se je družina odpravila v ZDA, kjer je Nik prestal zahtevno operacijo na hrbtenjači v St. Louis Children’s Hospital. Z operacijo, pri kateri so deloma prerezali živčevje, so sprostili njegove zategnjene mišice. Poseg je bil uspešen, Nik je bil že odpuščen iz bolnišnice.
»Bolečine so bile močne, a Nik je kljub strahu vztrajal. Zdaj čuti bolečino le še ob jutranjem prebujanju. Peti dan po operaciji so ga že postavili na noge,« sta zapisala starša. Njegovo telo zdaj omogoča gibanje, ki ga prej ni poznal – lahko sedi, iztegne noge, stopala položi na tla, hodi z oporo … A pretekli vzorci mu še preprečujejo, da bi zaupal novim zmožnostim. »Zaradi spastičnosti je večkrat padel in strah ostaja.«
Napredek, ki ga opazijo tudi strokovnjaki
Fizioterapevt Ted, ki je šest let sodeloval z legendarnim dr. Parkom – pionirjem operacije SDR (selektivna dorzalna rizotomija), je potrdil napovedi svojega mentorja. »Kar vidi pri Niku, mu vliva upanje, da bo s pravilnim pristopom, intenzivnimi terapijami in vsakodnevnimi vajami Nik v prihodnosti naredil svoje prve samostojne korake.«
Dr. Park je pomagal tisočim otrokom po svetu do bolj samostojnega življenja, vendar niso vsi otroci primerni za operacijo. »Zeleno luč smo dobili le redki,« z zanosom pravita starša.
A boj se nadaljuje – tudi finančni
Operacija je šele začetek. 50 % uspeha predstavlja poseg, drugih 50 % pa dve leti intenzivne fizioterapije. »Nik bo potreboval 5 do 6 terapij tedensko. Ena terapija stane 60 evrov, vse pa bodo samoplačniške. Do zdaj smo porabili že več kot 30.000 evrov za njegov razvoj – ob pomoči družine, zbiranja papirja in različnih dobrodelnih akcij.«
Janja in njen partner poudarjata: »Naredila sva vse, kar je v najini moči, da omogočiva sinu normalno otroštvo. In ne bova se ustavila. Vsak dan tukaj, daleč od doma, brez najine družine in prijateljev, je čustveno naporen. Ločeni smo že mesec dni, kar še otežuje vse skupaj. A gremo naprej – korak za korakom. Komaj čakamo, da se konec meseca vrnemo domov v našo lepo Slovenijo.«
Loading ...