V oddaji BKTV je tokrat gostovala Polona, mama dečka Urbana, ki se s kajakaškega treninga nikoli več ni vrnil domov. V pogovoru z voditeljico je spregovorila o dnevu, ki je za vedno spremenil življenje njihove družine. Kot je bilo uvodoma povedano, je bil Urban poln življenja in sanj, dan pa se je začel povsem običajno.
Odšel na trening, a se nikoli več ni vrnil domov
Pred dvema letoma, med majskimi počitnicami, je Urban je šel na kajakaški trening na Savo Dolinko, kot že dan prej. Polona je bila v službi, prav tako njegov oče. A že pred klicem je začutila, da nekaj ni v redu – Urban je zamujal, od sošolca je prišlo sporočilo, da ga še vedno ni, nato pa je na spletu zagledala zapis “Nesreča na vodi, ob vodi Bled”, kar ji je sprožilo močan občutek panike.
Kmalu zatem je sledil klic, ki je vse potrdil – policija je bila pri njih doma. Polono so s sirenami odpeljali proti UKC Ljubljana, pot pa se ji je globoko vtisnila v spomin, še posebej trenutek, ko je policijsko vozilo zapeljalo v nasprotno smer, saj je takrat razumela, da je situacija izjemno resna. Na UKC so jih že čakali zdravniki, kjer so se začela prva vprašanja in šokantne informacije. Med drugim se spominja vprašanja: “Gospa, vam je otrok ušel?”, nato pa pojasnila, da je Urban priključen na aparate, v komi in v izjemno kritičnem stanju. Kasneje so zdravniki ugotovili, da so zaradi pomanjkanja kisika možgani hudo poškodovani, 2. maja pa so razglasili možgansko smrt.
Polona opisuje tiste dni kot neznosno boleče, “pekočo bolečino po celem telesu”, saj je družina iz ure v uro spremljala poslabševanje stanja. Zdravniki so jim povedali, da gre za vprašanje časa, zato so se morali pripraviti na slovo. V tem najtežjem obdobju je pomembno vlogo odigral mlajši sin Tadej, ki je spontano povedal, da bi Urban želel biti darovalec organov, s čimer je družino razbremenil ene najtežjih odločitev. Urban je tako po smrti daroval organe in po besedah družine rešil tri življenja.
Polona ga opisuje kot izjemno radovednega, skromnega in spoštljivega dečka, ki je oboževal knjige, zgodovino in znanstveno fantastiko, še posebej pa ga je zanimala znanost. Že kot otrok je ustvaril “Dino enciklopedijo”, s katero je navduševal družino in prijatelje. “Bil je neustavljivo radoveden,” pravi njegova mama.
Danes Polona pravi, da darovanje organov ne briše bolečine, a ji veliko pomeni spoštovanje, ki ga izkazujejo prejemniki organov. Ob tem poudarja, da imajo svojci darovalcev globoke in nevidne brazgotine, ter da še vedno nimajo vseh odgovorov o tem, kaj se je tisti dan dejansko zgodilo. Kljub temu pa o Urbanu ostaja spomin na dečka, ki je bil poln življenja, sanj in radovednosti, ter je po svoji smrti pustil močno sled v življenjih drugih.
Žal pa v vseh teh mesecih, nihče od odgovornih ni izkazal obžalovanja. Sama je prepričana, da bi morali odgovarjati, saj je bil Urban dlje časa v mrzli vodi, trenerjev pa ni bilo blizu.
Prisluhnite njihovi zgodbi.
