Tadeja Ravnik je gostovala v oddaji, kjer je odkrito spregovorila o svoji dolgoletni borbi z boleznijo srca, čakanju na transplantacijo in življenju po presaditvi. Njena zgodba je pretresljiva, a hkrati polna hvaležnosti, upanja in novega začetka.
Že v nosečnosti so se pri njej začele resnejše zdravstvene težave, sprva z nerednim bitjem srca, ki mu niso pripisovali večjega pomena. Kasneje so preiskave pokazale povišan pljučni tlak, nato pa redko obliko srčnega popuščanja s pridruženo pljučno hipertenzijo. Po rojstvu hčerke Maruše se je njeno stanje postopoma slabšalo, kar je močno vplivalo na vsakdanje življenje.
Kot je povedala, je dolgo upala, da bo zdravljenje mogoče brez transplantacije
Kljub terapiji in prilagoditvam pa je bilo stanje vedno slabše, virologije in okužbe pa so dodatno poslabšale njeno zdravje. Po približno osmih letih spremljanja bolezni je postalo jasno, da je edina možnost presaditev srca.
Čas čakanja na novo srce je preživljala v bolnišnici, kjer so jo zdravniki nenehno spremljali in skrbeli, da ostane v čim boljšem stanju. Ob tem je priznala, da je bilo psihično zelo zahtevno, predvsem zaradi ločenosti od družine in majhne hčerke, ki je bila takrat stara osem let.
»Najhuje je bilo, ko sem ji obljubila, da pridem domov, pa nisem mogla,« je povedala Tadeja in dodala, da je prav družinska podpora igrala ključno vlogo pri tem, da je zmogla prestati težko obdobje.
Ko je prišel klic, da je na voljo ustrezno srce, je bila v bolnišnici pripravljena na poseg. Spominja se, da je bil trenutek čustveno zelo intenziven, a hkrati tudi pomirjujoč, saj je zaupala zdravniški ekipi in procesu zdravljenja.
Po transplantaciji je sledilo zahtevno okrevanje, ki je trajalo dlje, kot je pričakovala. Poleg fizičnega okrevanja so bili prisotni tudi psihični izzivi, saj se je morala soočiti z dejstvom, da živi z organom darovalca. Ob tem je izrazila globoko spoštovanje do darovalca in njegove družine ter jim napisala tudi zahvalno pismo.
Danes Tadeja živi aktivno življenje
Dela skrajšani delovni čas, se ukvarja s pohodništvom, kolesarjenjem in preživlja veliko časa z družino. Kljub temu ostaja doživljenjsko na terapiji in rednih zdravniških pregledih, prav tako pa mora paziti na način življenja in stik z morebitnimi okužbami.
»Danes lahko rečem, da živim polno življenje,« pravi Tadeja, ki svojo zgodbo deli tudi zato, da bi spodbudila razmislek o darovanju organov in pomagala pri ozaveščanju javnosti.
Loading ...