Šokantna dejstva: Obdukcija novorojenčka ob devetih, že tri ure kasneje naj bi bil pokopan. Številne nejasnosti in ogromna bolečina

V tokratni oddaji Vzhodna smo se dotaknili ene najbolj pretresljivih in občutljivih tem – domnevno ukradenih otrok iz slovenskih porodnišnic.

To je bila zgodba o materah, ki so desetletja iskale svoje otroke, o družinah, ki so živele v negotovosti, in o iskanju resnice, ki bi lahko razkrinkala dolgo zamolčano zgodovino.

“Ne verjamemo, da se ravno toliko napak zgodi pri enem”

Gostili smo Alenko Jeraj, predsednico preiskovalne komisije Državnega zbora o domnevnem odtujevanju novorojenčkov, ki je povedala, da so slišali precej pričanj. “Imamo pa tudi vso dokumentacijo, ki jo je pred tem zbralo društvo.” Povedala je, da je pri dokumentaciji, ki je bila zbrana in jo pridobiva tudi preiskovalna komisija, veliko napak. “Ne verjamemo, da se ravno toliko napak zgodi pri enem, razumemo, da takrat ni bilo računalnikov in se je lahko kaj zatipkalo in to. Ampak tukaj vidimo pri dokumentaciji cel kup popravkov, stvari se ne ujemajo, različni datumi rojstva, ure rojstva, cel kup stvari, ki vzbujajo dvom.” Zato so ustanovili preiskovalno komisijo, da potrdijo ali ovržejo domnevo, da so bili odtujeni, izgubljeni. Zadali so si, da naprej na komisijo povabijo priče, vse tiste, ki bi lahko o tem kaj vedeli.

“Najprej smo povabile mamice, ki so rodile v porodnišnici v Mariboru, Ljubljani in drugih, da zajamemo vso Slovenijo. Nato pa tudi ostale, ki so bili v zgodbe vpleteni. Ginekologe, babice, pediatre, socialne delavce, administratorje in podobno. Tukaj vidimo, da se stvari nekako razlikujejo.” Preiskovalna komisija o domnevno ukradenih otrocih v porodnišnicah med letoma 1965 in 1991 je kot priče med drugim zaslišala ginekologa Elka Borka, pediatra Emilijana Milana Strojana in patronažno sestro Majdo Nešić, ki so v tem obdobju delali v mariborski oz. novomeški bolnišnici. “Veliko je neskladja med podatki, ki jih dobimo,” poudari Jerajova.

“Če ne vidiš otroka mrtvega, se dejansko ne posloviš … Takrat so mamice verjele, nobena ni dvomila.”

“Najhujši problem je, da so mamicam dejali, da ga bo kar bolnišnica pokopala in plačala, da se s tem ne rabijo ukvarjati. Vsem so dali pomirjevala. Morda je to pomenilo, da so z njimi manipulirali. Čez nekaj dni so jih poslali domov brez vsakih dokumentov, te pridobivajo šele danes.”

“V človeku je, da začne iskati svoje starše”

Domnevajo, da nekdo, ki je posvojil otroke, ne ve, da je bil otrok odtujen. Po drugi strani je možno, da je zanj tudi plačal in vedel, kako je prišel do otroka. “Poznamo primere iz drugih držav, pregledujemo posvojitve, kjer bi bilo kaj čudnega ali pa kjer se ne da ugotoviti, od kod je otrok prišel v posvojitev. Mogoče marsikdo sploh ne ve, da je posvojen. Ugotavljamo, da so nekateri, s katerimi smo govorili, čutili, da niso del družine. Nekateri so recimo pri 30 letih ugotovili, da nekaj ni v redu, in direktno vprašali, če so posvojeni, ter šele takrat dobili odgovore. V človeku je, da začne iskati svoje starše.”

Jerajeva upa, da bodo do jeseni pripravili poročilo, obljubila je, da z delom nadaljujejo

“Želeli bi si več angažmaja policije in tožilstva, ker lahko dobijo dokumente veliko hitreje.” Izpostavila je najbolj “čudne stvari”. “Za otroke, ki naj bi umrli, so dobili vabilo na cepljenje, vpis v šolo, ena mamica je dobila vabilo za vpis v vojsko za sina dvojčka, ki naj bi umrla.” To je le nekaj nejasnosti. V enem primeru naj bi obdukcijo naredili ob 9. uri zjutraj, tri ure kasneje pa je bil že pokopan. “Mamice se niso mogle posloviti od otrok. Verjamem, da je materinska vez tako močna, da ko rečejo: ‘Ne morem prižgati sveče, ker čutim, da je živ,’ je v tem nekaj resnice.”

“Mamice trpijo”

Simona Šeremet Kalanj, predsednica Društva Izgubljeni otroci, ki pomaga staršem pri raziskovanju in iskanju odgovorov, je povedala, da so besede Borka, ki je dejal, da fantazirajo, mamice prizadele in da takšnih besed ne bi smel izreči. Društvo je bilo ustanovljeno pred dvema letoma in v tem času se je oglasilo veliko mamic, ki so zaupale svoje zgodbe, ki imajo precej podobnosti. “Primeri so podobni. Domnevno naj bi otroček umrl, potem pa se izgubi sled med porodnišnico in pokopališčem. Zgodbe so boleče. Vsaka se te dotakne.” Povedala je, da se je posebej dotaknila mamica iz Maribora, ki išče tri otroke, ter druga, ki išče dva. “Mamice trpijo.” Simona je pojasnila tudi, da se pri zgodbah zgodi, da sta dva porodna zapisnika: “Na enem ena diagnoza, na drugem druga. Ne morem trditi, ampak mamicam so povedali to, kar so želeli.”

“Imamo primer, kjer smo našli dva dokumenta. Na enem piše, da je umrl, na drugem, da je živ in se odpušča. Za istega otroka. Dokumenta sta podpisala različna zdravnika. Dejali so, da je šlo za napako in da se lahko zgodi. Seveda se lahko, a toliko napak na enem dokumentu – temu težko pokimamo.” V nadaljevanju je dejala: “Moje mamice niso dementne, še manj neumne. Zelo so bistre. Z lahkoto bodo sprejele tudi dejstvo, da je umrl. Vendar brez dokazov ne.” Dodala je, da so v Kopru opravili izkop groba, in se DNK pokojnega otroka ni ujemal z mamico.

Želeli smo tudi izjavo od UKC Maribor. Odgovorili so nam, da naj pošljemo pisna vprašanja, a na ta niso odgovarjali že v letu 2023. Sklicevali so se na zakone.

Neskladja v statistikah

V letu 1994 je po enih podatkih zabeleženih pet umrlih otrok in dva mrtvorojena, po drugi so pa trije umrli, šest pa je bilo mrtvorojenih. Po podatkih statističnega urada pa je po njenih besedah od leta 1965 do 2023 v Sloveniji ob porodu umrlo ali se rodilo mrtvih 350 otrok, po podatkih slovenskih porodnišnic pa 160, je dejala in vprašala, zakaj teh otrok, o katerih so govorile mamice na prejšnjih zaslišanjih komisije, ni zabeleženih, pa poroča STA.

Svojo zgodbo je zaupala tudi Petra Lorbek, tudi v njenem primeru so ji nekaj dni po rojstvu dejali, da je sin umrl. Njegovega trupla ni videla, dejali so ji, da ga bodo pokopali na lastne stroške. Prvo obisk patronažne, ki ji niso sporočili, da je otrok mrtev. Nato poziv na cepljenje. Čudne situacije so se le še stopnjevale. Trdi, da njen sin ni bil vpisan niti v mrliško knjigo. Nepravilnosti pa je še več. Njeno celotno zgodbo lahko poslušate TUKAJ.

Išče svojo sestro

Romana Jelen, ki išče svojo pogrešano sestro, je povedala, da je njena mama rodila leta 1981 na Ptuju, mesec dni pred rokom. “Ni imela teže, zato so jo premestili v UKC Maribor, kjer je bila 14 dni. Nato so sporočili, da je umrla. Oče jo je lahko obiskal le dvakrat. Dejali naj bi mu, da ni dobro, da jo obiskuje, da ne bi zbolela. Povedal je, da ni bilo problemov, da ni bila v inkubatorju, priklopljena na aparature.” Dodala je, da najbolj trpi mama: “Vse praznike je v solzah. Upamo, da najdemo odgovore. Vidimo, da se stvari ne ujemajo.” Tudi sama ima občutek, da je sestra živa, celo, da živi v Sloveniji, a zaenkrat nima nobene sledi.

Celotni oddaji lhko prisluhnete spodaj.