Potem ko smo konec maja razkrili nasilje v OŠ Leona Štuklja Maribor, se je zdaj s svojo izpovedjo na nas obrnila mama učenca, ki očitno podobne zgodbe doživlja na tako rekoč sosednji šoli Tabor 1 Maribor. Že dve leti trpijo, piše mama, ki je zaradi varnosti svojega otroka želela ostati anonimna. Ne glede na strah se je odločila javnost seznaniti z njihovo zgodbo, “ker se preveč tega pomete pod preprogo.”
Mamina izpoved:
“Prvič smo se z nasiljem srečali leta 2015, ko so mojega sina po pouku odvlekli na igrišče šole (tega noben ni videl). Trije (problematični) učenci so ga tako pretepli, da smo z mojim sinom poiskali zdravniško pomoč. Otrok je imel notranje krvavitve. Vodstvo šole ni odreagiralo tako kot bi moralo. Zaščitili so nasilneže in ne žrtev. Takrat sva bila z možem zelo naivna in vse verjela učiteljem in ravnateljici. Moram poudarit, da je sin profesionalni športnik in, da zaradi te poškodbe, ni tekmoval 1 leto. Vse skupaj smo skušali pozabiti in nadaljevati naše življenje. Žal se je 23.1.2018 nasilje ponovilo s to razliko, da se je vse dogajalo na hodniku šole. Tu sva postala zelo skeptična, ko nama je sin povedal, da mu noben ni pomagal, da ni bilo učiteljev na hodniku in, da je potem, ko se je sam branil in s pogledom iskal učitelje, ena le uspela pristopit s kavo v roki. Po dogodku mu razredničarka ni dovolila poklicat naju, kljub hudi poškodbi. Še več – grozila mu je, da bomo potem vmešali policijo in, da bo imel moj sin težave. To se mi zdi skrajno nesprejemljivo za razredničarko oziroma strokovno delavko. Po prigovarjanju s sinom so obvestili moža, kateri je nemudoma odhitel v šolo po sina in ga odpeljal v UKC MB… Sin je imel veliko modric ter poškodbo glave. Po mojem prihodu domov sem poklicala gospo ravnateljico, katera mi je takoj odgovorila, da jo je razredničarka obvestila in, da je bil samo udarec. Nad tem sem bila tako zgrožena, da sem se sesedla. Šele po mojem odgovoru, da ima sin poškodbo glave, je stvari začela obračat… Večkratnemu nasilnežu so izrekli opomin, ki velja do konca šolskega leta. S tem se nisva strinjala in sva zahtevala protokol medvrstniškega nasilja za najinega sina ter prešolanje nasilneža. Po večkratnem obisku šole in, ker je še vedno ustrahoval najinega sina, sva imela dovolj. Šele takrat je ravnateljica uredila prešolanje učenca.”
Vsakodnevno živijo v strahu
Zgodba je na celotni družini pustila globok, verjetno neizbrisljiv pečat. “Sin se boji sam hodit v šolo, ves čas ga spremljamo, prav tako se ne zadržuje v šoli, ker se bojimo, da se bi mu kaj zgodilo,” pojasnjuje mama učenca osnovne šole, kjer so si – po mamini presoji – predolgo zatiskali oči. Šole, ki je po mamini presoji s svojim ravnanjem kaznovala tudi žrtev, namesto, da bi jo zaščitila, kaznovala pa zgolj prestopnike. “Je zelo vljuden otrok, odličnjak, športnik. Midva kot starša se bojiva. Zahtevala sva varno šolo, da bi se otrok počutil varnega, a tega žal nismo dobili. Kaznovali so sina, saj so mu učitelji dobrih 10 dni sledili kot da je on nasilnež. Predvsem pa moram poudarit, da se strokovni kader z ocenami maščuje otroku za vsa najina dejanja, midva pa veljava kot občutljiva starša. To me zelo boli, saj si otrok želi postati zdravnik,” pojasnjuje mama, ki se sprašuje kakšne posledice bo njun otrok doživljal skozi vse življenje. Pa ne zaradi poškodb, ki jih je prebolel. Zaradi psihičnih ran, ki jih bo verjetno za vselej nosil v sebi, pa tudi zaradi slabših ocen, ki naj bi jih prejel kot maščevalni ukrep šolskega kolektiva. Tudi zato se je sama opogumila in zapisala svojo zgodbo. V poduk in v razmislek. Staršem, učiteljem, vsem, ki to berejo. “S to zgodbo bi želela, da se nekaj spremeni, ker se preveč tega pomete pod preprogo.” Odgovore vodstva šole še čakamo.