Objavljamo zapis Ninne Kozorog, predsednice Humanitarčka. Za nekaj časa se poslavlja: “In ko mi je malo pred smrtjo v enem od sporočil nekdanji mentor in tisti, ki me je “uvedel” v pro bono ambulanto napisal “Nina, pazit morate na sebe. Ker če se vi ne boste, vas nihče ne bo”. Me je prizemljilo … Bolezen moje velike vzornice Anite Ogulin in njen boj z zahrbtno boleznijo, pa je še toliko bolj potrdil te besede … Kar naenkrat je bila bolezen, tista resna, povsod okrog mene … Začela sem se zavedati smrtnosti na drugačen način.”
Njen zapis objavljamo v celoti.
Dragi moji.
Ko je danes izšla revija Jana, mi je v “eno začel” začel zvoniti telefon, Fb se je napolnil s sporočili in zavladala je panika. Čeprav sem želela svoj “predah” izpeljati potihoma, brez mastnih naslovk, mi očitno ni uspelo. Zato sedaj pišem te vrstice, z ugasnjenim telefonom – vsem vam, ki ste bili z nami, z menoj v preteklem desetletju.
20.9. 2022 bo minilo natanko 15 let, odkar sem stopila na pot aktivne humanitarnosti, 21.10. 2011 pa smo nato Jernej, Uroš, Maja, Aleš H, Aleš K in Marjana ustanovili Humanitarčka.
Majhno društvo, ki je želelo biti drugačno. Ki je želelo pokazati in dokazati, da je za spremembo sveta potreben le entuziazem, srčna želja in meje, v katere ne verjameš … Leta so tekla. Iz majhnega lokalnega društva smo postajali vedno večji in večji … Iz študentke sem postala specializantka … specializantka, ki je leta in leta poslušala kritiko na “izven službeno” dejavnost … Vmes sem postala vodja pro bono ambulante Maribor, na priporočilo takratnega mentorja prim. Flisarja … Iz specializantke sem postala specialistka … Nekje vmes končala še FERI in se izobrazila za street medicine certifikat …
Na tej poti mi je smrt vzela ljube osebe – in na trenutke se je zdelo, da bom izgubila sama sebe …
A sem vsako jutro vstala, saj me je čakalo toliko in toliko #vid, ki niso (z)mogle počakati, da pokrita čez glavo objokujem kruto usodo, ki mi je iztrgala meni drago bitje … in po letih absurdnega boja še drugo.
S Humanitarčkom sem živela 24 ur / 7 dni v tednu / 356 dni v letu
Z njim smo preživeli begunski val, vzpostavili mednarodni dan prijaznosti, z Mrežo brezdomni do ključa Dan brezdomcev (ter se naučili, kako se lahko pravila spreminjajo, če delaš z marginalno skupino), opozarjali o nasilju nad starejšimi … Vzpostavili prvega Božička za brezdomce, ki je praznoval 10 let, pa 30 dni za 30 srčnih dejanj …
Tudi med t.i. dopusti sem odgovarjala na emaile, ker če nisem – me je nekdo poklical po FB, pa tudi v službo… Ker bi potreboval, da mu odpeljemo jogije, ali pa pridemo po oblačila… čistila sem hiše, da se je lahko vključila pomoč na domu … in kot poseben dosežek si štejem celo, da sva z Jožetom sama izkopala kanalizacijo … preprosto sem poskusila nadoknaditi tisto, česar nismo uspeli med letom, vpetim v redni delovnik. Ker nikoli nisem znala in zmogla postaviti ločnice, kje se “bom spočila”, “kdo bo počakal”.
Ko je pred dvema letoma moje telo prvič pokazalo, da imam tudi sama limite, smo se po mojem povratku iz bolnišnice družno odločili, da nekoliko upočasnimo tempo … nenazadnje smo prostovoljno društvo, z rednimi službami, družinami … in naši dnevi imajo le 24 ur …
A udarila je epidemija. Kako zmanjšati tempo? Kdo bi se lahko obrnil stran? V največjem obsegu smo imeli 3.411 #vid. Nihče od pristojnih nas ni vprašal, kako zmoremo … Samo zmogli smo. Bilo je samoumevno. Niso nam podarili jabolka navdiha, čeprav so se podeljevala kot po tekočem traku … Niso nas vprašali, če bi morda delili kakšno izkušnjo, ki bi jo sistem lahko povzel. Prošnje so deževale … Sprejemali smo. Mimo vseh kapacitet, zmožnosti in možnosti. Med potresom v Posavju prekrivali hiše, iskali namestitve … Jože si je zlomil gleženj, na koncu pa smo se zagovarjali zaradi “dela na črno”.
Do trenutka, ko nam je COVID-19 za vedno zaznamoval eno izmed članic, mojo desno roko. Izpad ene osebe med 10 je enormen, ne samo statistično. Ampak smo rinili naprej … Topli obroki, WOLT dostave, e-hrana, integrirana oskrba, Dobrodelko … Iskali smo podporo pri sistemskih rešitvah – predlagali avtomatizacijo nekaterih sistemskih rešitev (varstveni dodatek), vpili s peticijami – a ostali neslišani. Kot smo ostali neslišani pri tisoč in eni rešitvi, ki smo jo ponujali … premalo smo in smo bili politični. Premalo radikalni. Nikoli nismo imeli “stricev iz ozadja”, “botrov” … smo imeli pa VAS. Vsakega posebej in vse skupaj.
Se spomnite, kdaj smo začeli opozarjati, da bo prišla draginja? Da moramo misliti naprej? Več kot leto bo od tega ... Do danes nas ni nihče poklical na pogovor … Ko se je zgodil klon Humanitarčka, sem na svoji koži občutila vso podlost naše družbe, v obliki, ki si je nisem predstavljala. Takrat sem prvič začutila, da moja koža ni več tako debela, kot je bila nekoč … da mi preprosto zmanjkuje izgovorov za podlost ljudi … za pritlehnost komunikacije … zgodbe, ki so sledile v naslednjih mesecih, so bile samo še dokaz slednjega …
Vnuk, ki je želel, da skrbimo za 92 letno babico, ker bi rad šel na potovanje. Odklonili smo. Čez 3 dni je nekdo “anonimo” prijavil, da je ta ista gospa brez vode in hrane že nekaj dni. Vnuk kot uradni skrbnik je bil nedosegljiv … Svojci, ki so nas želeli najeti, da preuredimo in sčistimo hišo, saj bodo dali mamo v dom … pa bi hišo prodali ..-. “češ da je to naše delo”.
CSDjevka, ki mi je poslala sliko umirajočega, češ “ali se vam ne smili?”, pri tem pa pozabila, da je do bolnice in dostojne smrti prišel izključno samo zato, ker smo ga našli mi … na teritoriju, ki je daleč od Maribora … Nešteto vrat. Nešteto zgodb. Izločki, na vonj katerih sem postala imuna. Hladilniki, ki me ne presenečajo več, pa čeprav je v njih plesen v tisoč in eni obliki … Male sobice, brez osnovnih pogojev – in nečaki nekaj metrov stran, v hiši z bazenom.
Epidemija se ni in ni končala … Izgubljali smo #vide, eno za drugim… se prepirali s pogrebnimi zavodi – ter svojci, ki so se vzeli od kdo ve kod … a jih prej leta in leta ni bilo blizu … Razlagali “občinarjem”, da je super, da pomagajo s toplimi obroki … ampak Mimi brez zob potrebuje kašasto hrano, Franci sladkorno dieto in Meri žolčno …
Februarja smo v tragediji izgubili Amando, česar sama še danes ne morem razumeti … Še več – pričakal me je celo dopis, da nismo dovolj glasno opozarjali … Ne po pravih kanalih … Vse – samo, da ni bilo potrebno prevzeti odgovornosti … Kot na toliko aspektih naše države.
Izšla je Le Vida. Knjiga, ki je presegla vsa moja pričakovanja. Ki ste jo lepo sprejeli. A ko sem jo vsa ponosna predala eni izmed gospe iz zgodb, me je objela in rekla “doktorca, knjiga je lepa. Samo ti zgledaš grozno. Ne smejiš se več z učkami kot si se vedno”.
Odločitev je tako zorela počasi, nekje od decembra 2021 …
Takrat sem sama pri sebi začela opažati, da je Humanitarček tako zelo povezan z mojim življenjem, da sta pravzaprav eno. Da ne morem odklopit niti en vikend – ker se v petek ob 14.45 eden izmed CSD spomni, da nujno potrebuje pomoč za gospo Angeliko … … po mailu preda kontakte, prilepi slike in … zapre vrata. Jaz vrat svojega srca nisem mogla.
In ko mi je malo pred smrtjo v enem od sporočil nekdanji mentor in tisti, ki me je “uvedel” v pro bono ambulanto napisal “Nina, pazit morate na sebe. Ker če se vi ne boste, vas nihče ne bo”. Me je prizemljilo … Bolezen moje velike vzornice Anite Ogulin in njen boj z zahrbtno boleznijo, pa je še toliko bolj potrdil te besede … Kar naenkrat je bila bolezen, tista resna, povsod okrog mene … Začela sem se zavedati smrtnosti na drugačen način.
In odločitev je dozorela. Čas je pravi, da odložim nekaj teže tega sveta. Čas je, da (p)ostanem Ninna. Samo Ninna. Kdaj s kakšno kolumno. Skuštrana. Razigrana. S čopičem, ruzakom in kitaro. Ninna pač. Tista, ki se mora naspati. Tista, ki mora ponovno začeti verjeti … v dobro. Do takrat pa – verjamem v vsakega od vas, da bo še namesto mene verjel v dobro … in širil naprej tisto, kar smo vas Humiji učili vsa leta …
VSAK od vas/nas je pomemben. Vsak lahko spremeni svet. Pa četudi samo ostareli sosedi.
Hvala, ker ste bili del moje zgodbe. To ni zbogom, to je na svidenje.
Do kdaj?
Nimam pojma.
Ninna
_______
Kaj bo z #vidami?
NE ZAPIRAMO VRAT. Izoblikovali smo mrežo, ki smo jo začeli postopno izobraževati … Ravno zaradi tega, ker smo kadrovsko podhranjeni imamo logistiko, avtomatizacijo ….
predajamo jim #vide … Kraševcem tiste “iz Krasa”, Gorenjcem Gorenjske … Do 1.1. 2023 bo naš plan povsem izpolnjen. Upam 😉 To smo si vedno želeli, a sem bila vedno “šarf mama”, ki je bdela nad vsem… Čisto vsem.
Ampak preprosto ne zmorem več bdeti nad ta trenutek 2.411 #vidami. Projekt #vida živi naprej … Kot tudi portal, na katerem smo dejansko zbrali čisto čisto vse, kar lahko iz vas naredi dobrega prostovoljca, ki lahko pomaga … do 1.10.2022 pa dejansko ne moremo sprejemati novih #vid. Tem, ki jih imamo moramo zagotoviti za leto naprej oskrbe, stroški pa so enormni.
DOBRODELKO. Dobrodelko živi in bo živel naprej. Je projekt, na katerega sem resnično ponosna. Nastavljen je tako, da bodo potrebe še vedno obnovljene in razdeljene na koordinatorje.
NAKLJUČNA PRIJAZNOST. Če nam/mi je v teh 10 letih ni uspelo zasejati med ljudi, potem pač ne … a verjamem, da je to projekt, ki živi vsak dan … ne samo z menoj in v meni … ampak z vsakim od vas … Ko iskreno upam, da se “obdržijo” kamenčki prijaznosti, ki jih že leta in leta barvamo z vami in za vas ob mednarodnem dnevu prijaznosti … (pa je v vmesnem času že tudi marsikdo iz tega želel narediti tržno zanimiv projekt).
30 DNI ZA 30 SRČNIH DEJANJ. Živi dalje.
Loading ...