Nekateri ljudje svoj pečat puščajo z velikimi besedami, drugi s tihimi dejanji. Mednje sodi tudi Tejo Drevenšek, ki svoje življenje posveča delu z otroki in mladimi. Kot gonilna sila društva Križemrok verjame, da si vsak otrok zasluži priložnost za brezskrbno otroštvo, občutek sprejetosti in prostor, kjer se počuti varnega. Iz te želje je zrasla zgodba o »Drugem domu« – kraju, kjer nastajajo prijateljstva, raste samozavest in nastajajo spomini za vse življenje
Kako je sploh nastala ideja za društvo Križemrok? Je bil kakšen prelomni trenutek, ko ste rekli: To moram narediti?
Vedno sem rad delal z mladimi. Hitro sem spoznal, da nekateri zaradi finančnih razmer nikoli ne doživijo počitnic v naravi. Takrat sem si rekel, da želim ustvariti prostor, kjer bodo tudi oni lahko brezskrbni.
Ste si na začetku predstavljali, da bo društvo zraslo v to, kar je danes?
Niti najmanj. Začelo se je z majhnimi koraki in veliko prostovoljnega dela. Danes sem hvaležen, da je zraslo v skupnost ljudi, ki verjamejo v isti cilj.
Koliko časa in energije vam društvo vzame poleg redne službe vzgojitelja?
Skoraj ves prosti čas. Ni vedno lahko, ampak ko vidiš nasmeh otroka in zainteresiranost mladih, vse skupaj dobi smisel.
Zakaj je po vašem mnenju med vzgojitelji še vedno tako malo moških?
Mislim, da še vedno obstajajo stereotipi. Otroci pa potrebujejo tako ženske kot moške vzornike, saj vsak prinese nekaj svojega.
Ali menite, da današnji starši otrokom bolj želijo olajšati življenje ali jih s tem nehote prikrajšajo za pomembne izkušnje?
Starši želijo svojim otrokom dobro, včasih pa si želijo tudi malo tišine doma. 😄 Kljub temu otrokom največ življenjskih izkušenj prinesejo izzivi, odgovornost in stik z naravo.
Katera zgodba otroka vas je najbolj zaznamovala in jo še danes nosite s seboj?
Takšnih zgodb je veliko. Najbolj se me dotaknejo otroci, ki prvič doživijo občutek, da nekam pripadajo, da nekdo verjame v njihove sanje in sposobnosti. Takšnih trenutkov ne pozabiš.
Kje vidite največjo razliko med otroki, ki redno prihajajo v naravo, in tistimi, ki večino časa preživijo pred zasloni?
Narava otroke umiri, poveže in spodbuja sodelovanje. Tam se učijo stvari, ki jih nobena aplikacija na telefonu ne more nadomestiti.
Kako pomembno vlogo imajo pri vašem delu prostovoljci in kaj se oni naučijo od otrok?
Brez prostovoljcev tega projekta ne bi bilo. Otroci pa jih na vsakem taboru znova naučijo iskrenosti, potrpežljivosti in veselja do malih stvari.
Ali obstaja trenutek, ko ste podvomili, ali zmorete nadaljevati svoje poslanstvo? Kaj vas je motiviralo?
Seveda, že velikokrat. Zdaj že dobro vem, da vsak projekt prinese tudi težke trenutke. Vedno pa me znova motivira misel, da nekje nekdo čaka prav na to priložnost.
Kaj bi radi, da bi otroci, ki danes obiskujejo vaše tabore, čez dvajset let povedali o tej izkušnji?
Da so tam našli prijatelje, samozavest in občutek, da so vredni. Da bodo z lahkoto rekli: »To je bil najlepši čas mojega otroštva.« Če bodo to odnesli s seboj v življenje, smo uspeli.
Kateri trenutek na taboru vam vedno znova potrdi, da delate pravo stvar?
Ko zvečer sedimo ob ognju, otroci pojejo in se smejijo. Ko otrok komaj čaka, da se vrne, ali reče, da bi se najraje kar preselil na tabor. Takrat veš, da si jim podaril nekaj, česar ne more kupiti noben denar.
Imate kakšne velike sanje ali cilj, ki ga želite s Križemrokom še uresničiti?
Želim si, da bi taborniška koča postala pravi drugi dom za čim več otrok in družin ter da finančne razmere nikoli ne bi bile razlog, da otrok ostane doma. Trenutno smo finančno stoodstotno odvisni od donacij, saj od države ne prejemamo pomoči.
Kaj bi želeli, da ljudje najbolj razumejo o vašem delu, pa pogosto spregledajo?
Da ne zbiramo denarja zaradi projektov. Zbiramo ga zato, da ustvarjamo priložnosti za otroke, ki jih sicer ne bi imeli.
FLIK nakazilo: 041 507 436
Hvala.
Kaj vas je delo z otroki naučilo o življenju in o vas samih?
Naučilo me je potrpežljivosti, ponižnosti ter tega, da največ pomenijo čas, iskrenost in pristen odnos.
Kaj za vas pomeni ime Drugi dom?
Drugi dom je ime naše taborniške koče, hkrati pa predstavlja občutek, ki ga želimo dati vsakemu otroku – da je sprejet, varen in da nekam pripada. Če otrok odide domov z občutkom, da ima še en kraj, kamor se vedno rad vrača, smo dosegli svoj cilj.
Loading ...