Desetletja negotovosti, neodgovorjena vprašanja in bolečina staršev, ki še vedno iščejo resnico. To je zgodba številnih družin, ki so se povezale v Društvu Izgubljeni otroci Slovenije. Njihova prizadevanja so usmerjena v razjasnitev primerov otrok, za katere starši menijo, da okoliščine njihove smrti oziroma izginotja po rojstvu niso bile nikoli v celoti pojasnjene.
Predsednica društva Simona Kalanj pravi, da se jim še vedno oglašajo novi starši. Trenutno imajo v društvu 140 pooblastil staršev iz vse Slovenije, ki si želijo predvsem enega – odgovorov. Kot poudarja, je za mnoge najtežje prav to, da se sled za otrokom izgubi v obdobju med porodnišnico in pokopališčem.
Koliko staršev se je do zdaj skupno že oglasilo v okviru vašega društva?
Trenutno imamo v društvu 140 pooblastil staršev iz celotne Slovenije.
Ali se število novih primerov še vedno povečuje?
Žal da. Še vedno se oglašajo novi starši.
Ali opažate kakšne skupne značilnosti med primeri (npr. dokumentacija, okoliščine poroda)?
Vsem primerom je skupno, da se sled za otrokom izgubi med porodnišnico in pokopališčem.
Ali imate občutek, da se preiskave v zadnjih letih premikajo v pravo smer?
Veliko zadev je preiskala preiskovalna komisija skupaj z našim društvom. S strani preiskovalnih organov smo pričakovali več intenzivnega dela.
Kako poteka sodelovanje s policijo, tožilstvom in drugimi institucijami?
Sodelovanje z naštetimi organi poteka precej skopo.
Ali je do zdaj kateri primer že dobil jasen in potrjen odgovor?
Eden od vseh primerov se je končal z olajšanjem, vendar se za odgovor obrnite na gospo Jeraj, saj nimam pristojnosti podajati odgovora.
Ali obstaja kakšna zgodba, ki se je končala z razjasnitvijo in olajšanjem za starše?
Da, eden od primerov se je končal z razjasnitvijo in olajšanjem za starše, vendar o podrobnostih ne morem govoriti. Za odgovor se je treba obrniti na gospo Jeraj.
Kako se starši soočajo z negotovostjo, ki traja desetletja?
Negotovost je sama po sebi težka, ko gre za otroka, pa je še težja. Kadar govorimo o trpljenju mam, je potrebno vstati in izgovarjati njihova imena. Toliko trpljenja v eni duši je preprosto ponižujoče, da bi o tem govorili sede.
Kakšen vpliv ima to na njihovo vsakdanje življenje in psihično stanje?
To so rane, ki ostanejo vse življenje. Pravica je počasna, a dosegljiva. Verjamem v pravico in resnico. Nič ni tako skritega, da ne bi nekoč prišlo na dan.
Kaj je za vas osebno najtežji del tega dela?
Zame je najtežji trenutek, ko mama pove svojo zgodbo. Takrat se pravilo o čustveni nenavezanosti podre. Ljudje smo socialna bitja in te zgodbe se me dotaknejo, nekako jih podoživljam. Solze mam so težke kot skala in seveda se te dotaknejo.
Morda je najtežje dejstvo, da se zgodbe še vedno ne končajo – še vedno se oglašajo nove mamice. Sprašujem se, koliko takšnih zgodb je še in kako obsežen je ta zločin nad materami.
Kaj vas v teh zgodbah še vedno najbolj šokira, tudi po vseh letih?
Najbolj me šokira dejstvo, da se kljub vsem letom še vedno pojavljajo nove zgodbe in nove mame, ki iščejo odgovore.
Ali verjamete, da bo resnica o teh primerih nekoč v celoti znana?
Verjamem v pravico in resnico. Nič ni tako skritega, da ne bi nekoč prišlo na dan.
