Včasih je za nov začetek dovolj že ena oseba, ki zna prisluhniti, razložiti in pokazati, kam narediti prvi korak. Za številne priseljenke v Mariboru je ena takšnih oseb Silvana Kavaz, kulturna mediatorka in prevajalka, ki pri svojem delu povezuje ljudi, jezike, kulture in institucije.
S Silvano Kavaz smo se pogovarjali o kulturni mediaciji, jeziku in vključevanju, pa tudi o osamljenosti, občutku pripadnosti in majhnih korakih, ki lahko človeku spremenijo življenje. Kot pravi sama, je največji uspeh njenega dela trenutek, ko ženska lahko reče: »Zdaj bom pa sama.«
Silvana, danes ste kulturna mediatorka in prevajalka. Kaj pravzaprav pomeni biti kulturna mediatorka? Kaj je vaša vloga v praksi?
Zame je kulturna mediatorka predvsem most med ljudmi in institucijami. Ne gre samo za prevajanje jezika, ampak tudi za razumevanje kulture, navad in načina razmišljanja. Pomagam, da se obe strani bolje razumeta.
Ste torej nekakšen most med priseljenkami in institucijami – Zavodom za zaposlovanje, Andragoškim zavodom, različnimi organizacijami …
Ja, točno tako. Ženskam pomagam razumeti, kako stvari pri nas delujejo, kam se lahko obrnejo in kaj lahko naredijo. Hkrati pa institucijam pomagam razumeti njihove potrebe in okoliščine.
Veliko žensk, s katerimi delate, prihaja iz albansko govorečih območij. S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo, ko pridejo v Maribor?
Največkrat je težava jezik, pa tudi nepoznavanje sistema. Ne vedo, kam se obrniti in kako urediti določene stvari. Zelo pogosto pa je prisotna tudi osamljenost.
Kaj je tisto, česar brez vas pogosto ne bi bilo?
Mogoče kakšen pomemben pogovor ali priložnost. Če človek ne razume jezika ali sistema, se hitro umakne. Jaz pa jim pomagam, da naredijo prvi korak.
Ko govorimo o integraciji, pogosto govorimo o jeziku, zaposlitvi in urejanju dokumentov. Kaj pa je tisto, o čemer se govori premalo?
Premalo se govori o občutku pripadnosti. Ni dovolj, da imaš urejene dokumente in službo. Pomembno je tudi, da se počutiš sprejetega in da veš, da nekam pripadaš.
Vi imate tudi sami izkušnjo priseljenke. Se zaradi tega z ženskami, s katerimi delate, lažje povežete?
Da, mislim, da jih zaradi svoje izkušnje lažje razumem. Sama sem prišla iz Nemčije v Slovenijo pri osmih letih. Morda mi je bilo malo lažje, ker je moja mama rojena v Mariboru in se zato nisem počutila zares tuje. Vseeno pa vem, kako je, ko prideš v novo okolje.
Se spomnite svojega prvega obdobja v Sloveniji? Kaj je bilo za vas takrat najtežje?
Osnovna šola je bila zame precej težka. Ne toliko zaradi jezika, ampak predvsem zato, ker me drugi otroci niso takoj sprejeli. Takrat sem prvič občutila, kako je biti drugačen. Zato danes te ženske tudi lažje razumem.
Kako pomembno je znanje slovenskega jezika pri tem, da se ženska zares vključi v okolje?
Zelo pomembno. Jezik ti da samostojnost. Ko znaš jezik, lahko sama vprašaš, pokličeš, urediš stvari in se lažje vključiš v družbo. Ampak pri učenju je pomembno tudi, da se ne bojimo napak.
Pri svojem delu verjetno vidite tudi zelo različne zgodbe. Je kakšna zgodba, ki vam je ostala posebej v spominu?
Najbolj mi ostanejo trenutki, ko vidim, da je ženska postala bolj samozavestna. Ko mi na primer reče: »Zdaj bom pa sama.« Takrat vem, da sem ji res pomagala. Ko začne sama urejati svoje stvari, govori slovensko, poišče službo ali se vključi v družbo. Takrat vem, da je moje delo imelo smisel.
Če bi lahko eni ženski, ki danes živi zaprta med štirimi stenami in ne ve, kako narediti prvi korak, povedali eno stvar – kaj bi ji rekli?
Rekla bi ji: »Ne rabiš spremeniti vsega naenkrat. Naredi samo en majhen korak. Pojdi na tečaj, vprašaj za pomoč, spoznaj eno novo osebo. Tudi majhen korak je začetek.«
