Ob današnjem dnevu svobode medijev objavljamo odprto pismo anonimnega novinarja, ki nam ga je posredovalo Društvo novinarjev Slovenije. V njem so izpostavljeni številni izzivi, s katerimi se novinarji soočajo v času hitrih sprememb v medijski industriji.
Uredništva so se v zadnjih letih trudila prilagoditi novim trendom, novinarji pa so postali vsebinski in tehnološki multipraktiki. Kljub temu vodstva medijskih hiš še vedno niso uspela najti uspešnega poslovnega modela za dolgoročno vzdržnost kakovostnega novinarstva.
Spodaj objavljamo pismo v celoti:
Spoštovani direktor,
ob današnjem dnevu svobode medijev vas kot dolgoletni novinar sprašujem, kakšna je prihodnost našega medijskega podjetja – in s tem tudi moja prihodnost v njem.
V zadnjih dvajsetih letih sem se iz novinarja, ki se je dnevno posvečal pripravi največ ene zgodbe, prelevil še v fotografa, snemalca, montažerja, skrbnika družbenih omrežij – najprej na Facebooku, nato na X-u, Instagramu, zdaj na TikToku. Postal sem tudi podcaster. Skratka, vse, kar v določenem trenutku narekujejo trendi. Trenutno postajam še partner umetnointeligenčnemu kolegu, ki menda zna več, bolje in hitreje.
Z leti sem iz novinarja specialista in komentatorja »napredoval« v vsebinskega vseznalca z znanjem o področjih, ki so jih nekoč pokrivali drugi. Gledal sem, kako ti odhajajo – moji kolegi in kolegice. Drug za drugim. Nekateri v bolje plačane in manj naporne službe zunaj novinarstva. Teh mi je najbolj žal. Druge smo v odhod prisilili sami – ker je bilo treba varčevati, saj so prihodki vsako leto nižji.
Že dvajset let poslušamo, da klasični mediji umiramo. Da nas nihče več ne bere, posluša ali gleda. Da ljudje novice spremljajo samo še na prej omenjenih omrežjih, kjer moramo vso poglobljeno znanje stisniti v 250 znakov ali 15-sekundni video. Ker je to domnevno vse, kar zmore občinstvo. V bitki za drobce pozornosti moramo biti prvi, uporabljati fraze in trike, ki bodo ljudi pritegnili h klikanju.
Kliki štejejo. »Če si klikabilen, si še uporaben – sicer te ne rabimo več,« poslušam. »Treba se je prilagoditi digitalizaciji, novim načinom, konkurenci,« poslušam.
Poslušam. In se prilagajam. Vedno znova.
A ne razumem. Kako naj bi izčrpavanje novinarjev in krčenje kakovostnih vsebin pomagalo medijem obstati? Komu je to namenjeno?
V neizprosnem iskanju novih občinstev izgubljamo dolgoletne naročnike. Starejši bralci vam očitno niso dovolj pomembni, da bi prednje vsako jutro dostavili časopis, vreden branja. Zato ukinjamo papirne izdaje. Najprej smo jih skrčili na obseg, s katerim včasih poslanec kolega niti pobožati ne bi mogel, kaj šele udariti. Potem smo ukinili dostavo. Nato še tisk. Ker »stari bodo itak pomrli«.
Srednjo generacijo pa odvračamo s plastmi pojavnih oglasov, ki uporabnika ustavijo že na vstopni strani. Kdo bo torej vzgajal mlajšo generacijo v bralce, ki bodo znali ceniti kakovostne novice in zaupali profesionalnim medijem?
Odpuščamo novinarje, izgubljamo občinstvo – vse v imenu boljših bilanc in dobičkov lastnikov, ki jih novinarstvo v resnici sploh ne zanima.
Zdi se kot slaba šala, najmanj oksimoron. Če bi bil znova komentator, bi o takih poslovnih modelih pisal kot o pomanjkanju vizije. O spirali navzdol, ki jo je treba obrniti navzgor – z novimi pristopi, produkti, v katere verjameš.
Zato vas sprašujem, gospod direktor:
Verjamete v produkt, ki ga ustvarjamo? V ljudi, ki delajo zanj? V občinstvo, ki nam s spremljanjem vsebin omogoča prihodke? Imate vizijo? Imate poslovni model, ki bo monetiziral vse, kar počnemo v digitalnem okolju?
Če ne – in če je vaša edina ideja prositi državo za pomoč – je morda bolje, da odidete vi. Ne občinstvo. Ne novinarji.
Po vsem prilagajanju novinarjev in občinstva je zdaj čas, da se prilagodite vi. Da končno najdete uspešen poslovni model – ali pa medije prepustite komu, ki vanje verjame. In razume, da si javnost zasluži več.
Odgovornost je deljena. Prevzemite svoj del.
Vaš N. R.
Loading ...