V oddaji Moja zgodba smo spoznali Nino Žitek, ki je zaradi avtoimunskega hepatitisa pri šestih letih začela izgubljati funkcijo jeter. Po uspešni presaditvi jeter danes živi srečno in polno življenje, kar je dokaz, kako pomembno je darovanje organov.
“Obiski v bolnišnicah so bili vse pogostejši.”
Zbolela je pri šestih letih. Takrat se resnosti bolezni ni zavedala, saj se je počutila kot vsak otrok, le to, da je redno jemala terapijo, jo je ločilo od drugih zdravih otrok. Bolezen je dolgo stagnirala, napredovati je začela šele po koncu njenih študijskih let: “Takrat se je jetrna funkcija začela slabšati. To se je kazalo v nabiranju vode v telesu, utrujenosti, zelo sem bila utrujena, pa tudi pokanju varic v požiralniku in trebuhu. Večkrat sem morala v bolnišnico zaradi notranjih krvavitev. Obiski v bolnišnicah so bili vse pogostejši.” Takrat je bilo potrebno začeti razmišljati o možnosti zdravljenja. Povedali so ji, da bo prišla do točke, ko terapija ne bo več zadostovala in da bo bolezen napredovala. Rekli so ji, da bo potrebovala presaditev jeter.
Sprva odklanjala presaditev
Za mladega človeka je še težje sprejeti dejstvo, da bo potreboval organ nekoga drugega in da bo od tega odvisno njegovo preživetje. “Nisem si znala in zmogla predstavljati, kako je, da daš svoja jetra stran in prejmeš jetra nekoga drugega. To je bila res strašljiva misel in sem odklanjala možnost transplantacije. Sprva nisem želela. Upala sem, da bo šlo brez presaditve organa.” In kaj ji je bilo najtežje? Zanimalo nas je, ali je bil to strah pred tem, da telo ne bi sprejelo novega organa, ali dejstvo, da bi imela organ nekoga drugega. “Vse to. Tudi občutek poraženosti zaradi bolezni, jeze, žalosti. Zagotovo tudi strah pred zavrnitvijo, strah pred tem, da na neki čustveni ravni ne bom zmogla sprejeti novih jeter.”
“Kako bo? Se bom zbudila? Bo vse v redu?”
Sprva so jo poklicali leta 2010, da gre na priprave za transplantacijo, a jih je zavrnila. Povedala je, da takrat ni bila pripravljena. Tri leta kasneje, ko se je njeno stanje močno poslabšalo, ji je bilo jasno, da druge možnosti ni. Ali transplantacija, ali smrt, ki bo slej ko prej prišla. “Zgodil se je dogodek, poklical me je osebni zdravnik k sebi v ambulanto in me vprašal, če vem, kje je bil danes. Bil je na pogrebu svojega prijatelja, jetra zanj so prišla en dan prepozno. In takrat sem prvič pomislila, da se lahko tudi meni zgodi, da bodo jetra prišla prepozno.” To je bil “klic”, sporočilo, da ima možnost novega življenja. “Ta klic se je zgodil zvečer in še vedno imam v spominu ta trenutek. Ko so me poklicali, da imajo jetra zame, sem čutila vse – strah, žalost… Žalost, da gre zares in da bom morala jetra dati stran. Kako bo? Se bom zbudila? Bo vse v redu?”
“Moram reči, da so bili vsi veseli tega klica, razen mene.”
Njeni najbližji so bili ves čas ob njej, mama je bila tista, ki je najbolje sprejela dejstvo, da bo presaditev izvedena. “Moram reči, da so bili vsi veseli tega klica, razen mene. Imela sem mešane občutke. V času bolezni, napredovanja bolezni in vseh teh priprav pred in po transplantaciji si ne znam predstavljati, da ne bi bila družina ob meni.” Kako pa potekajo priprave na ta dan? Priprave obsegajo širok spekter preiskav in pregledov. Na vseh drugih področjih moraš biti zdrav, da se uvrstiš na čakalni seznam. Gre tudi za pogovor s socialno delavko, anesteziologom, kirurgom... “Ko te priprave opraviš, te uvrstijo na čakalni seznam, ki ga vodi Eurotransplant. In čakaš. Povedo ti, da moraš biti vedno dosegljiv, telefon moraš imeti pri sebi. Ne smeš v tujino, ker te lahko kadarkoli pokličejo, in takrat moraš iti takoj v bolnišnico.”
“Zdi se mi zelo pomembno, da sem si vzela čas”
Eden izmed strahov, ki ga je imela, je bila smrt, zato nas je zanimalo, kako je predelala ta občutek. Povedala je: “Zdi se mi zelo pomembno, da sem si vzela čas. Čas, da sem sprejela te strahove, jih ubesedila in skušala ovrednotiti. Da jih nisem potlačila. Hvaležna sem družini, da so mi stali ob strani, da sem lahko tudi o strahu pred smrtjo govorila z njimi. Ker… pogovor je res zelo pomemben. In tudi tukaj, da imamo varen prostor, kjer lahko povem, česa vsega nas je strah. Da nismo samo veseli, da gremo na transplantacijo, ampak da nas je strah. In da je to normalno, človeško.”
Po prejemu klica so se stvari hitro odvile. “Čez nekaj ur sem bila v operacijski sobi, kjer sem imela čast videti svoja nova jetra.” Prizna, da so se ji zdela precej velika, ko jih je kirurg prejela. To je bila njena zadnja misel: “Kam boste to dali?” Na srečo je operacijo dobro prestala, trajala je nekaj ur. Ko se je zbudila, je občutila hvaležnost, da lahko še naprej živi.
Zanimalo nas je, kdaj pomisli na svojega darovalca, kdo je bil, kako je živel. Ob tem pove: “Pomislim na darovalko, ker da se vrnem nazaj, na Zavodu za transfuzijsko medicino Slovenija lahko izvemo spol in od kod so jetra. Jaz imam jetra od darovalke iz Nemčije. Spomnim se je. Pomislim na to darovalko, z veliko hvaležnostjo, da imam jetra. Ne poznam je, ne vem, kdo je, a sem ji izjemno hvaležna.”
Danes je njeno življenje precej kvalitetnejše. Prisluhnite njeni zgodbi.
Loading ...