Po besedah Jureta Poglajna iz ustanove za pomoč ogroženim je njihov cilj osrečiti vsaj 1000 upokojenk in upokojencev, od tega polovico v Ljubljani in polovico v Mariboru, so v sporočilu za javnost povzeli njegove besede na današnji novinarski konferenci. Upokojencem nameravajo ponuditi predvsem nematerialno pomoč, ki so jo poimenovali hrana za dušo. Med drugim jim nameravajo omogočiti ogled filma v kinu, predstave v gledališču, obisk stand-up komedije, frizerja, manikerja, maserja, bazena in podobno. Pri tem upravičenci ne bodo dobili denarja, ampak posebne vavčerje.

“S tem jim želimo povrniti dostojanstvo ter jim pokazati, da nam ni vseeno zanje in da v Sloveniji živijo dobri ljudje, ki mislijo nanje. Finančno jim bomo pomagali, da jim omogočimo vsaj malo ‘razvajanja’,” je pojasnil Poglajen.

Po besedah Borisa Krabonje iz Društva UP-ornik sta osamljenost in socialna izoliranost starejših danes velika težava, saj se jih pogosto jemlje kot nebodigatreba. Slednje je podkrepil tudi s primerom, ki ga je reševalo društvo: “Ko je materi samohranilki z dvema otrokoma grozila deložacija, smo denar zbrali v nekaj dneh, ko je deložacija grozila upokojenki brez otrok, smo rabili več tednov.”

Mateja Slapnik iz Slovenske filantropije je povedala, da se nanje obrne kar precej upokojenk in upokojencev, v ospredju pa je predvsem njihova velika osamljenost, ki je še posebej izrazita v mestih. Opozorila je, da smo ljudje socialna bitja in da za “kakovostno življenje potrebujemo odnose z drugimi, kulturno izražanje, hobije”. “Potrebujemo tisto nekaj več, zaradi česar se zjutraj vstanemo in zaradi česar lažje premagujemo težave, ki nam pridejo naproti,” njeno besede povzema sporočilo.

Na novinarski konferenci je spregovorila tudi redna profesorica za sociologijo družine in sociologijo spolov na fakulteti za družbene vede Tanja Rener. Kot je dejala, je iz sicer zelo redkih analiz o tem, kako družba vidi starostnike in kakšen ima odnos do njih, razvidno, da so starejši pogosto stereotipizirani kot krhki in pasivni. Opisala pa je tudi svojo izkušnjo iz obiskovanja domov za starejše: “Velikanska večina starih ljudi je v domovih, ki jih poznam in redno obiskujem, zapuščenih. Ne govorim o osamljenosti tega ali onega, pač pa o sistemski, strukturni zapuščenosti.”
Vir: STA