Danes je Gregorjevo – dan, ko se ptički ženijo in prihaja pomlad

Po slovenskem ljudskem izročilu se na današnji dan, ko goduje sv. Gregor, ptički ženijo in prihaja pomlad. V obrtniških krajih so v preteklosti daljši dan, ko ni bilo več treba delati pri luči, praznovali s spuščanjem luči po vodi. To šego na predvečer gregorjevega še vedno ohranjajo, letos pa je bila zaradi koronavirusa okrnjena.

Vir: pixabay.com

God sv. Gregorja je za godom sv. Valentina in pustom po ljudskem izročilu še eden od dni, ki napovedujejo prihod pomladi. 12. marec je bil po starem julijanskem koledarju celo prvi pomladni dan. Z uvedbo gregorijanskega koledarja, ki ga je vpeljal papež Gregor XIII. in je na slovenskem območju v uporabi od leta 1584, pa se je ta premaknil za deset dni.

Gregorjevo na Slovenskem velja tudi za praznik zaljubljencev ali praznik, ko se ptički ženijo. Čas okoli pomladanskega enakonočja je, tako kot čas okoli jesenskega enakonočja ter najdaljšega in najkrajšega dneva v letu, v kulturni dediščini zelo pomemben, na kar kažejo številne šege.

V obrtniških in delavskih krajih na Gorenjskem so še v začetku 20. stoletja po potokih spuščali kose lesa z gorečimi oblanci, pozneje pa z gorečo svečo. S tem so sporočili, da bodo odslej lahko dlje časa delali pri dnevni svetlobi. Med svetovnima vojnama so šego prevzeli otroci in po vodi začeli spuščati lesena ali papirna plovila z gorečimi svečami.

Kot pojasnjuje avtor knjige o gregorjevem Bojan Knific, je šega najbolj poznana na Slovenskem, zlasti v Tržiču, Kropi, Kamni Gorici in Železnikih. V zadnjih letih se na predvečer gregorjevega šega vrača v številne kraje po Sloveniji, hkrati pa ostaja doma v starih železarskih krajih Kropi in Kamni Gorici, kjer v večstoletni zgodovini nikoli ni zamrla.

V Kropi otroci ob mraku spuščajo barčice na Bajerju nekdanje spodnje fužine, v Kamni Gorici pa po enem od številnih vodnih kanalov v središču vasi. Barčice, ki jih vržejo v vodo, so pravzaprav hišice, cerkvice, fužinice, kozolci in različne umetniške stvaritve iz papirja, kartona in lesa. Vsem je skupno, da jih razsvetljujejo sveče. V Kropi in Kamni Gorici so poznane kot barčice, v drugih krajih kot gregorčki.

Bogato tradicijo na tem področju ima tudi Tržič, saj je “vuč u vodo” šega, ki je nekoč živela med tržiškimi čevljarji. V Tržiču danes čevljarskih vajencev ni več, zato pa šego vsako leto obujajo šolski in vrtčevski otroci, ki na predvečer gregorjevega svoje hišice, opremljene s svečo, spustijo po Tržiški Bistrici.

Podobne prireditve pripravljajo tudi ponekod drugod po Sloveniji, a so bile letos zaradi ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa številne odpovedane ali pa okrnjene. Prestavljen je bil tudi 26. Gregorjev sejem, ki bi ta konec tedna moral potekati v Novem mestu, kjer bo tako potekal med 5. in 7. junijem.
Vir: STA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *

0 KOMENTARJEV