V oddaji Moja zgodba smo tokrat gostili Matjaža Javšnika, znanega igralca in komika. Njegova zgodba ni sestavljena samo iz zmag, temveč tudi iz številnih izzivov. Kot sam pove, se je že od rojstva boril za življenje.
“Že kot otrok sem se spopadel s smrtjo”
“Usoda mi je namenila ta nenehen boj. Že kot otrok sem se spopadel s smrtjo. Ampak stari rek pravi, kar te ne ubije, te ojača. Mislim, da je tudi to iz mene naredilo borca. Se ne vdam, nikoli ne obupam in nikoli ne popustim. Vedno grizem do konca,” je povedal. Razkril je, da je imel tako kronično astmo, da zanjo ni bilo zdravila. “Zdravniki so mami večkrat rekli, da je edino, kar ji preostane, to, da moli. Moje življenje je bilo v božjih rokah. Ta stvar se je dolgo časa ponavljala, v puberteti pa izvenela. In takrat sem moral nadoknaditi vse za nazaj.”
“Bil sem odrezan od teh iger, ki so se jih igrali moji vrstniki. Nisem mogel teči, zmanjkovalo mi je sape. Prisiljen sem bil veliko preležati in biti doma. V tem času sem veliko bral, igral šah sam s sabo in gledal filme na ORF. Knjige, šah in filmi so me zaznamovali,” je povedal. To izkušnjo je sprejel kot del življenjske poti, kot del vnaprej določenega načrta. “Tudi vsakemu, ki zboli, rečem, da je treba bolezen vzeti kot neko vrsto opozorila prijatelja, se iz tega kaj naučiti in poskusiti priti ven kot zmagovalec.”
Pred dvema letoma je Matjaž doživel infarkt
“Ni me zaznamoval, ne vem, od kod te misli. Nič me ni zaznamoval, zakaj bi me? 30 let sem živel polno življenje. Naredil sem, kot recimo v poklicnih gledališčih naredijo v 30 letih, jaz pa v 10. Živel sem prepolno življenje. Bil sem preobremenjen. Dve leti pred infarktom sem imel 186 snemalnih dni, več kot 200 predstav, festival … Pisal sem tekste, naredil 120.000 kilometrov z avtom. In nekje se mora poznati. Igral sem tombolo, zadel glavno nagrado in zdaj igram podaljške.”
Prizna, da ga infarkt ni presenetil
“Pričakoval sem, da se mora nekje poznati. Nisem vedel, v kakšni obliki se bo pojavilo in kdaj, a bil sem ozaveščen o tem, da mora priti. Ta tempo res ni človeški. Ampak jaz sem narejen na ta način, da ne morem biti pri miru. Sem cigan po duši. Meni je cel svet premalo. Radoveden sem, stvari me ženejo. Ne počnem le ene stvari. Nisem samo igralec. Sem producent, scenarist, direktor festivalov in še marsikaj drugega. Kot vodja našega podjetja moram skrbeti za poslovne stike, razvijati vizijo, razmišljati, kaj se bo delalo, koga vzeti v ekipo. Skratka, milijon niti vlečem naenkrat.”
“Mislim, da bi bila moja življenjska doba precej krajša, če bi se ustavil,” je dejal Matjaž, ko je opisoval dan, ko je doživel infarkt. “Nič posebnega. Kot vsak dan. V soboto smo se vrnili iz Pariza. V nedeljo sem z otroki šel na praznovanje k družinskemu prijatelju v Istro. V ponedeljek sem imel predstavo v Brežicah. Ne vem, zakaj, ampak sem po ne vem koliko časa prosil ženo, naj me pelje. Bolj zato, ker mi je bilo dolgčas, kot pa zato, da bi se počutil slabo ali kaj podobnega.”
Po predstavi so se vračali domov, ko je začutil stiskanje v prsih
“Najprej sem pomislil, da sem si pretegnil mišico. Začel sem se razgibavati in se premeščati na sedežu. Bolečina je počasi popustila. Ko sem prišel domov, sem se šel pripravit za spanje v kopalnico, in kar naenkrat se mi je močno zavrtelo. Tega prej nisem nikoli občutil,” opisuje. Znova ga je začelo peči v prsnem košu. “To sem takoj povezal in sklepal, da gre za infarkt. Poklical sem ženo, ki je prišla zadnji trenutek, da me je ulovila, preden bi padel in se udaril ob tla. Poklicali smo rešilce, in to je bilo to. Peljali so me v bolnišnico, direktno na operacijsko mizo.”
“Edini zares tragičen dogodek pri vsem tem je, da so bili prisotni otroci, in to je pustilo travme,” pove Matjaž. “Vedno, ko kihnem ali zakašljam, takoj skočijo.”
“Rekel sem si, ‘aha, to je zdaj to, gremo, super je blo”
Spominja se trenutka, ko je že odhajal, napol lebdel: “Neke barve okoli mene, pastelne. Rekel sem si, ‘aha, to je zdaj to, gremo, super je blo.’ V nekem trenutku pa: ‘Čakaj malo, kam greš? Otroke imaš. Ne smeš še oditi.’ Žena mi je kasneje povedala, da sta me otroka klicala. Verjetno sem to slišal, in me je to priklicalo nazaj.” V tem trenutku je čutil popoln mir. “To je naravna stvar, prehod. Ko se rodimo, smo že na poti v minljivost.” Smrti se ne boji. “Ne bojim se, zakaj bi se je? Saj se bomo pojavili v neki drugi obliki. Morda ne kot ljudje, ampak v kakšnem drugem fizičnem stanju ali pa v drugi frekvenci. To ne pomeni, da je konec.”
Celoten pogovor najdete spodaj.
Loading ...