V pogovoru v oddaji Moja zgodba je bila gostja Mateja Ogorevc, ženska številnih vlog – prostovoljka, pobudnica humanitarnih projektov, umetnica, plesna mentorica in predvsem mama otroka z Downovim sindromom. Njena zgodba je preplet osebne izkušnje, predanosti pomoči drugim in iskanja smisla v ustvarjanju.
Prostovoljstvo kot življenjsko vodilo
Mateja poudarja, da jo že od mladih let vodi močna želja pomagati ljudem v stiski, predvsem starejšim in osebam z invalidnostjo. V zadnjih letih je aktivna v različnih humanitarnih in prostovoljskih projektih, kjer pravi, da jo »vedno vodi srce«. Po dolgi karieri v menedžmentu se je po upokojitvi še bolj posvetila delu, ki jo osebno izpolnjuje.
Med njenimi prepoznavnimi projekti je tudi »Srce za sončke«, ki ga je soustanovila z namenom, da otrokom in odraslim z Downovim sindromom omogoči večjo prepoznavnost in vključenost v družbo. »To so ljudje z enakimi občutki, talenti in sposobnostmi kot mi,« poudarja.
Materinstvo in izkušnja z Downovim sindromom
Eden ključnih delov njenega življenja je sin Aljaž, ki ima Downov sindrom. Diagnozo so potrdili nekaj mesecev po rojstvu, kar je bila za družino velik šok. Mateja iskreno opisuje obdobje strahu, negotovosti in žalosti, a tudi odločnost, da otroka sprejmejo in mu omogočijo najboljši možni razvoj.
Veliko pozornosti so namenili zgodnji obravnavi, fizioterapiji, logopedski podpori in ponavljanju, ki je pri otrocih z Downovim sindromom še posebej pomembno. Danes Aljaž živi aktivno življenje, obiskuje posebne programe in je močno vpet v družinsko okolje.
Mateja poudarja, da jo sin vsak dan uči topline: »Ko mi je slabo, pride k meni, me vpraša, kaj je narobe, in reče, da bo vse dobro.«
Družina, strah in nova nosečnost
Ob rojstvu hčerke je Mateja ponovno doživljala močan strah, ali bo vse v redu. Zato se je odločila za dodatne preiskave, ki so potrdile, da je otrok zdrav. Kljub temu priznava, da strah v nosečnosti ostane prisoten, saj izkušnja prvega otroka pusti globoko sled. Pomembno vlogo v družini ima tudi njen mož, s katerim sta se izzivov lotila skupaj in ostala povezana.
Sprejemanje drugačnosti
Mateja opozarja, da so se pogledi družbe na osebe z Downovim sindromom v zadnjih desetletjih močno spremenili. Od zapiranja v ustanove smo prešli v večjo socialno vključenost, čeprav stereotipi še vedno obstajajo. Po njenem mnenju je ključ v sprejemanju: otroci in odrasli z Downovim sindromom so pogosto izjemno srčni, družabni in iskreni ljudje, ki znajo pozitivno vplivati na okolico.
Umetnost, ples in osebna rast
Poleg humanitarnega dela je Mateja tudi slikarka in plesna pedagoginja. Slikanje ji predstavlja način izražanja čustev, saj na platno pogosto prenaša motive svojega življenja in družine.
Ples pa opisuje kot obliko terapije – fizične in duševne. Ne le, da krepi telo in koordinacijo, temveč jo je v težkih življenjskih obdobjih celo »rešil pred depresijo«. Danes poučuje več plesnih skupin, predvsem starejše ženske, ki v plesu najdejo veselje, druženje in novo energijo.
»Ples ni samo gibanje, je tudi srečanje,« pravi.
Sporočilo iz njene zgodbe
Mateja Ogorevc svojo življenjsko zgodbo zaključuje z mislijo o sprejemanju drugačnosti in pomembnosti sočutja. Prepričana je, da ima vsak človek svoj talent in vrednost, ki ju je treba razvijati in deliti z družbo.
Loading ...