V novi oddaji Kulturni izziv na BK TV je bila gostja nekdanja direktorica Lutkovnega gledališča Maribor Katarina Klančnik Kocutar, ki je z nami govorila tik pred svojim odstopom. Spregovorila je o izzivih, ki jih imajo lutkarji in ta kulturna ustanova, ki skrbi še za nekaj prizorišč in dejavnosti v Kulturni četrti Minoriti.
Lutkovno gledališče Maribor na starem naslovu predvsem s prostorskimi izzivi
Katarina Klančnik Kocutar, ki ostaja del kolektiva LGM tudi po tem, ko je vstala z direktorskega stola, spomnila na to, da so lani praznovali 50-letnico obstoja profesionalne lutkovne hiše, na “še vsaj dvakrat tako dolgo pa ljubiteljsko, izjemno bogato podlago, ki je tudi botrovala ustanovitvi Lutkovnega gledališča Maribor leta 1974. Od teh let sem sama že polovico časa v gledališču, se pravi 25 let”. Ta je bilo lokacija na Rotovškem trgu 1 izjemno pomembna, je poudarila. Nanjo jih vežejo nostalgični, lepi spomini, “vendar so bili pogoji delovanja tako za ustvarjalce kot za gledalce precej slabi. Ta dvoranica, sicer ljubka, je bila v prvem nadstropju, brez pravih dostopov za gibalno ovirane. 144 sedežev je sicer imela, vendar je bil oder majhen.” Izzivov pa je bilo veliko. Zaodrja niso imeli. Imeli so samo eno delavnico za ustvarjanje lutk. “Veliko stvari je bilo skrajno utesnjenih,” je izpostavila Klančnik Kocutar in dodala, da niso imeli prostorov za kulturno vzgojne vsebine.
Leto 2010 je prineslo nove izzive s selitvijo v kompleks Minoriti
“Prvič v zgodovini smo se lahko posvetili ustvarjanju v nekem smislu,” se spominja Klančnik Kocutar. Dobili so več prostorov. Ni bilo več treba vsega delati v eni dvorani, od priprav do predstav. “Danes, ko delamo novo predstavo na velikem odru, še vedno teče program v mali dvorani. In obratno. Ali pa v kakšnem drugem prostoru v tem prelepem minoritskem kompleksu,” pravi nekdanja direktorica LGM. Zdaj imajo prostore za kulturno vzgojne vsebine, delavnice so “poštene, tako kot morajo biti”. Ob vsem tem pa lahko vzporedno tečejo še druge vsebine.
Zdaj so del velike Kulturne četrti Minoriti
“Zdaj, ta hip, Lutkovno gledališče Maribor upravlja z minoritskim samostanom, v katerem sta dve dvorani, mala in velika. Z minoritsko cerkvijo, ki je tudi prečudovito prizorišče, v glavnem za glasbene dogodke. S Sodnim stolpom. Z Letnim avditorijem. In majhna hiška na severu tega kompleksa, imenovana Tri babe, tako kot se je lokal v zgodovini nekoč imenoval. Kjer smo pred dvema letoma na podstrešju odprli še lutkovni muzej,” pravi Klančnik Kocutar in dodaja, da imajo še dislocirane depoje, kjer hranijo lutke, scenografije v nekdanji tovarni MTT. In kaj je Kulturna četrt Minoriti? “To je ime za vse druge vsebine, umetniške, ki se v naših prostorih dogajajo. Se pravi, izjemno lepa koncertna dejavnost, filmska dejavnost, tudi razstave, druge uprizoritvene umetnosti. Praviloma v naših prostorih gostuje kar nekaj festivalov,” pravi Klančnik Kocutar in našteva: del Borštnikovega srečanja, festival Platforma, nekaj filmskih festivalov, …
Imajo pa tudi “labirint”. Zanimiv historičen preplet prostorov, na katerega so se morali navaditi in sprejeti izziv, da se v podzemnih hodnikih med več prostori in zgradbami ne izgubijo. Ob tem pa so razvili nekaj vsebin, od ogleda prostorov do lutkovnih predstav, ki govorijo tudi o prostorih, prav tako svetlobno-zvočni projekt, povezan z zgodovino prostora. Izziv je tako sobivanje skupaj z zgodovino, “fizično in v nesnovnem pomenu besede ter s spoštljivostjo pristopati k temu prostoru”.
Lutkovni muzej s sodobnimi pristopi tvori most med preteklostjo in sedanjostjo
Lutkovni muzej je bil nov izziv, ki so ga sprejeli. “Ta naš majhen muzej, fizično majhen, je obogaten z razširjeno resničnostjo. To je projekt, ki smo ga lani zaključili. Preko tablice se na nekih točkah sprožajo posnetki: predstave, animacije kake lutke, Preko sodobnih tehnologij in razširjene resničnosti dobimo nekaj sodobnega občutka, ki je povezan z zgodovino,” pravi Klančnik Kocutar.
Financiranje je nov izziv, vsak evro obrnejo, da bi ga čim bolj izkoristili
“Glavnina programskega financiranja se še vedno zgodi s strani ministrstva za kulturo, ki lutkovni program financira v največjem deležu,” pravi Katarina Klančnik in dodaja: “Del programskega financiranja je prevzela Mestna občina Maribor. Ampak kar lep del pa tudi sami skozi naše programe pridobimo in seveda ves ta del, ki ga dobimo, vložimo nazaj v program.” Pa je zadovoljna? “Saj veste, če bi bilo več, bi se dalo tudi več narediti.” In pravi, da skušajo biti čim bolj ustvarjalni in obračajo evro, da bi ga čim bolj izkoristili.
Lutkovna umetnost je atraktivna, veliko povabil dobijo za gostovanja v tujini
Kaj pa sama lutkovna umetnost v sedanjosti? Katarina Klančnik Kocutar pravi, da je v Sloveniji v redu, saj so tu lutkarji, ki so študirali doma in v tujini. gre za prepih raznih pristopov k tej umetnosti, ki skupaj prinašajo različne predstave. Sami imajo tudi predstave, ki gostujejo tudi v tujini. “Lutkarija je izjemno atraktivna, zanimiva zaradi pogosto manj verbalnega izraza, tudi zaradi tega, ker je bolj fleksibilna. In jo zaradi tega mogoče več vabijo kot druge umetnosti, ki bolj bazirajo na jeziku. Lutkarija pogosto govori preko likovnega izraza. In je včasih v besedi bolj skopa, tako da je super premična,” pravi Klančnik Kocutar. In ja, ni samo za otroke. Predstave so narejene tudi za odrasle. Poseben izziv so lutkovne predstave za odrasle.
Poseben izziv: “V Sloveniji ni šole, kjer bi se naučil izdelovati lutke.”
Igralci so večinoma končali AGRFT v Ljubljani ali v tujini. Drugače pa je z izdelovalci lutk. “Pogosto nam pišejo, da bi želeli delati v naši lutkovni delavnici, tu pa je – v bistvu v Sloveniji ni šole, kjer bi se naučil izdelovati lutke. To je ena taka žlahtna umetnost in obrt, ki se prenaša iz mojstra na učenca, na vajenca. Tako so se naši kolegi, ki so v delavnici, učili od tistih, ki so pred njimi počeli ali pa še danes pridejo pomagati. Ali pa pri kakih bolj zahtevnih projektih veliko povabimo tudi zunanje sodelavce,” pravi Klančnik Kocutar in poudarja, da gre za specifična znanja.
Izzivi pri ozvočevanju in osvetljevanju na različnih predstavah
Omenja tudi izjemno dragocene tonske mojstre in mojstre svetlobe. Na določenih predstavah se mora na primer ozvočiti mizo ali kak drug predmet, osvetliti določene dele odra ali samo določen predmet. Vse to zahteva znanje in prilagoditve, nove izzive. Uporablja se tudi nove tehnologije. Včasih pa so predstave, ki so narejene “po starem”, ki pa so tudi s svojimi izzivi.
Katarina Klančnik Kocutar je v intervjuju predstavila tudi obnovljen Sodni stolp, ki se z vsako dejavnostjo v njem spreminja in ponuja ogromno. Pravzaprav daje pečat vsemu tistemu, kar se dogaja tam. Kaj vse je še povedala, si lahko ogledate v celotni oddaji Kulturni izziv s Katarino Klančnik Kocutar,
Loading ...