Na strani Zaposleni v zdravstvu na Facebooku so objavili izpoved zaposlene v Urgentnem centru UKC Maribor.
Zapis se začne: “Izkušnje z delom v zdravstvu imam že več kot deset let in tako množičnega odhoda delavcev zaradi sistema še ni bilo. Trenutna situacija v Mariborskem urgentnem centru v UKC je tisto, kar zaposlene v urgenci pelje do roba, da odhajajo.”
“Medtem, ko se trudimo oskrbeti vse paciente, ki so že tukaj, nam reševalci in tiraža hkrati najavljajo nove prihode pacientov, ki so nujni.”
V nadaljevanju med drugim zapiše. “Velikokrat na žalost moramo za kar nekaj več minut zanemariti potrebe pacientov, ki ostajajo pri nas že več ur oz. dni, saj delo v opazovalnici urgentnega centra prav tako poteka po triažnem sistemu. Torej, če nam reševalci pripeljejo nestabilnega pacienta, ki potrebuje našo pomoč je večina rok obrnjenih vanj in osebja, ki še ostane za oskrbo in izvedbo posegov ter postopkov pri ostalih je manj.”
Najhitreje oskrbljeni so iz naše strani najbolj nujni in nestabilni pacienti, saj smo skupaj z našimi zdravniki zelo dobri v tem kar počnemo, zapiše. Ob tem doda: “In prav je tako, saj smo kader izobražen za urgentna stanja. Temu je prav tako namenjena naša oprema v opazovalnicah, kar pomeni, da nimamo bolniških postelj, ki so udobne in namenjene temu, da bi ljudje ležali več dni na njih.”
Zaradi pomanjkanja prostora si morajo postelje sposojati na praznih oddelkih, kar zahteva dodaten čas in trud
Urgentni center prav tako nima zagotovljenih toplih obrokov za paciente, saj za to ni namenjen, zato so dneve pri njih prepuščeni zgolj jogurtu in kruhu. Ker vsi pacienti ne zmorejo jesti trde hrane, vodja zdravstvenega tima pogosto iz lastnega žepa kupuje juhe in Čokolino. Včasih morajo za nekaj minut odložiti spremljanje pacienta na toaleto, iskanje njegovega mobilnega telefona ali pripravo hrane in dajanje terapije, saj v drugih sobah nestabilni pacienti nujno potrebujejo njihovo pomoč. Kljub vsemu večina pacientov razume njihovo prizadevanje in jim je hvaležna, čeprav pomoč pride kasneje, kot bi si želeli. Vendar ne zmorejo več hkrati opravljati dela bolnišničnega in urgentnega kadra – to je nemogoče. Ob koncu izmene je za paciente sicer poskrbljeno, a z ogromno truda. Dajo vse od sebe – in še več, zapiše.
“Gledam sodelavce, gledam zdravnike, gledam sebe, kako nam ugašajo moči, energija in upanje, da bo pa mogoče danes kaj drugače in se bomo lahko posvetili le urgentnim primerom in paciente spravili pravi čas na oddelke.”
“Prosimo za dodatke za povečan obseg dela. Nič. Kličemo, pišemo in se razburjamo z vodjo zdravstvenega kadra in predstojnikom oddelka, vendar nas ne slišijo”
“Vodstvo UKC enostavno nima ušes za naše potrebe in želja; za potrebe in udobje pacientov. Namesto tega, da bi nas poslušali, nas utišajo z statističnimi podatki o številu zaposlenih, ki jih imamo v primerjavi z oddelki. Vendar se ne zavedajo koliko rok je potrebnih, kadar poteka ranimacija pacienta ali celo več pacientov. Koliko rok je potrebnih za nadzor in oskrbo že obravnavanih pacientov, koliko rok je potrebnih še za odprtje dodatnih opazovalnic. Koliko rok je potrebnih za opravljanje triaže, ambulant, delovanje mavčarne in operacijskih dvoran. Namesto, da bi nam sistem omogočil čim manjše izgorevanje na delovnem mestu, ga s svojimi novitetami samo povečuje. Ker enostavno nismo več samo urgentna dejavnost ampak zadnjih nekaj mesecev, če ne že let, tudi mešanica vseh oddelekov. Smo oddelek infekcije, internistike, kirurgije, ginekologije, psihiatrije in še lahko naštevam,” zapiše.
Celoten zapis pa v objavi spodaj.
Loading ...