Včasih življenje ne spremeni ena velika odločitev, temveč občutek. Tisti tih notranji glas, ki ga dolgo ignoriramo, potem pa nas nekega dne preprosto ne spusti več. Za Špelo Vehar je bil ta glas Afrika. Prišla je kot popotnica za nekaj mesecev. Odšla je kot ženska, ki je našla drugačen način življenja – in tudi sebe.
Pot, ki se je začela z občutkom
Špela danes svojo življenjsko pot opisuje preprosto: kot sledenje srcu. »Okoli tridesetega leta sem začela bolj čutiti sebe. Začela sem slediti notranjim impulzom,« pravi. Čeprav je že prej veliko potovala in raziskovala svet, je bila Tanzanija tista, ki jo je resnično prevzela.
»Bila sem že v mnogih tropskih krajih, tudi na Mauriciusu. Ampak nikjer nisem začutila tega, kar sem začutila v Tanzaniji. Imela sem občutek: to je to, tako želim živeti.« Tisto, kar se je zgodilo potem, opisuje kot niz dogodkov, ki so se odvijali s skoraj svetlobno hitrostjo. Sprva je prišla le za tri mesece, nato se je vrnila še enkrat. Tam je spoznala partnerja, s katerim sta zgradila hišo in dobila sina.
Čeprav danes nista več skupaj, je Afrika ostala njen dom.
Življenje v trenutku
Ena največjih razlik med Evropo in Afriko je po njenem mnenju način, kako ljudje doživljajo čas in življenje. »V Evropi veliko razmišljamo o preteklosti in veliko načrtujemo prihodnost. Pogosto nismo prisotni v sedanjem trenutku.« V Afriki pa je doživela drugačen odnos do življenja. Ljudje pogosto živijo iz dneva v dan, a kljub temu nosijo v sebi optimizem in lahkotnost. »Tudi če nimajo veliko, se ne obremenjujejo toliko z zamero ali s skrbmi za naprej. Imajo sposobnost, da stvari spustijo.« Prav ta občutek prisotnosti in sproščenosti jo je najbolj pritegnil.
Dom niso stene
Ko govori o domu, Špela ne govori o hiši. Govori o naravi, drevesih in življenju, ki ga ustvarja prostor. »Dom je prostor, ki ga ustvariš skupaj z ljudmi, s katerimi živiš. Dom so rastline, ki rastejo zate, živali, ki živijo na tvojem posestvu.« Ko se je po enem letu vrnila na svojo parcelo in videla, kako so drevesa zrasla in se razrasla, se je razjokala. »Ta čudež narave in občutek, da so to moja drevesa – to me je najbolj povezalo s tem krajem.« Po njenih besedah bi hiša lahko izginila, pa bi še vedno imela občutek doma. Če bi nekdo posekal drevo, pa bi jo to prizadelo veliko bolj.
Materinstvo med naravo
Ko je zanosila, si je sprva želela roditi v Afriki, a jo je partner prepričal, da je zaradi varnosti bolje roditi v Sloveniji. Danes pravi, da bi morda morala bolj poslušati svoj notranji občutek. Ko se je sin rodil, je začutila, da bi moral odraščati v Afriki. Razlogi so bili preprosti: narava, toplina in drugačen način življenja. »Tukaj lahko otrok hodi bos, je v naravi, med drevesi. Ne potrebuje dragih vozičkov in opreme. Potrebuje predvsem bližino.«
V afriških kulturah matere otroke pogosto nosijo ob telesu – na hrbtu ali na prsih. Takšna bližina je po njenem mnenju izjemno pomembna za razvoj otroka. »Ko sem sina nosila v nosilki, sem videla, kako se je pomiril. Imela sem občutek, da točno to potrebuje.«
Od bolezni do novega poslanstva
Danes Špela dela kot mentorica za zdrav življenjski slog in pomaga ženskam pri spremembah v življenju. Njena pot do tega dela pa se je začela z lastnimi zdravstvenimi težavami. Kot otrok je bila pogosto bolna. Imela je astmo, prebavne težave, kožne bolezni in številne druge zdravstvene zaplete. Dolgo je verjela, da je preprosto rojena z zdravstvenimi težavami. Kasneje pa je začela raziskovati vpliv prehrane na telo. Ko je spremenila način prehranjevanja, so številne težave izginile. »Takrat sem prvič razumela, da lahko način življenja zelo vpliva na naše zdravje.« A kmalu je spoznala, da prehrana ni edini dejavnik.
Čustva, ki jih potlačimo
Pri delu z ljudmi je opazila, da veliko težav z zdravjem ali prenajedanjem izvira iz potlačenih čustev. »Ljudje pogosto mislijo, da imajo težave, ker ne jedo zdravo ali se premalo gibajo. Ampak to je pogosto le simptom.«
Po njenem mnenju imajo pomembno vlogo izkušnje iz otroštva. Mnogi otroci so bili vzgojeni tako, da niso smeli izražati jeze ali svojih resničnih občutkov.
»Postali smo pridni, prilagodljivi. Naučili smo se skrivati svoje občutke.« Ta notranji konflikt pa ustvarja stres, ki se lahko kasneje izrazi skozi prenajedanje, odvisnosti ali različne bolezni.
Več v pogovoru spodaj.















