V iskrenem osebnem pogovoru smo govorili z Danajo Lorenčič, ki je prehodila pot od boja z anoreksijo in perfekcionizmom do samosprejemanja sebe.
“Sem živ dokaz, da to ni bolezen, ki doleti najstnike”
V svojih knjigah odkrito piše o svojih izkušnjah. Prva knjiga Ana v meni govori o anoreksiji, s katero se je srečala pri 20 letih: “Govorim, da sem živ dokaz, da to ni bolezen, ki doleti najstnike. Meni se je zgodila relativno pozno, a potrebovala sem 10 let, da sem to prepoznala kot težavo. Zato sem v knjigi zapisala, da so motnje hranjenja kruta akumulacija vsega, kar sodobna zahodna družba časti – torej vitkosti, pridnosti, ustrežljivosti in tako naprej. Imela sem občutek, da je vitkost precej zaželena, zraven pa so bili še vzroki, ki so velikokrat prilepljeni na anoreksijo, torej perfekcionizem, ustrežljivost, pretirana pridnost.
“In to je bilo težko prepoznati kot problem, ker tudi širša okolica, v katero smo vpeti, tega skoraj nikoli ni označila kot nekaj problematičnega. Mogoče je bila kot olajševalna okoliščina – v grdem smislu v tem primeru – to, da sem tako dolgo zavlačevala z iskanjem strokovne pomoči, ker sem bila ekstremno vitka, nisem pa zgledala kot nek okostnjak. To je bilo metanje peska v oči. Resnica je bila, da sem bila podhranjena in da sem si odtegovala hrano.”
Hujšanje postalo njen “hobi”
Na neki točki je dejala, da je hujšanje postalo celo njen hobi in vsak izgubljen kilogram je pomenil novo zmago. “Velikokrat gre pri motnjah hranjenja, in jaz nisem bila izjema, za lažni občutek nadzora. Če nadzoruješ številko na tehtnici … sem se zjutraj šalila, da je to za nekoga branje horoskopa, usmerjala bom dan tako, kot je številka na tehtnici. Ker sem imela občutek, da nadzorujem zunanje okoliščine.”
Danaja je sicer po izobrazbi sociologinja: “A ko sem pisala znanstveni magisterij, sem se odločila za precej psihološko temo. Zanimalo me je, zakaj se pojavijo motnje hranjenja in ali ima to kakšno zvezo s prehranjevalno situacijo v otroštvu. Ko sem brala zahtevna besedila pod budnim očesom moje mentorice Vesne Vuk Godina, sem v bistvu čutila neko nelagodje in sem v tekstih izpuščala določene stvari. Vesna Vuk Godina mi je lepo to predočila, zato ker sem se bala soočiti sama s sabo in s tem, da imam sama težavo, da proučujem nekaj, kar v resnici zadeva mene. Ko sem prepoznala, da ja, imam anoreksijo, sem v bistvu poiskala pomoč.”
“Ugotovila sem, da slabše ne more iti”
“Najprej sem se obrnila na zdravnico, šla k psihologinji, to ni bilo uspešno, ker nisem bila zares pripravljena sprejeti pomoči. Poiskala sem jo tik pred selitvijo na Dunaj. In na Dunaju sem ugotovila, da nižje ne morem pasti. Vedno manj sem jedla, vedno bolj sem bila nezadovoljna, tesnobna, vse to, kar je povezano. Ugotovila sem, da slabše ne more iti. Zakaj ne bi poiskala pomoči in se tega resno lotila?”
“Najbolj boleče dejstvo je, da je to bilo potem, ko sem v bistvu že bila mama. Bila sem ekstremno podhranjena. S tem, ko sem dajala poudarek in skrb drugemu bitju, hranila drugo bitje, sem sebi dajala vedno manj, pozabljala na svoje potrebe.”
S pomočjo Vesne Vuk Godina, ki je predlagala, da gre na terapijo in ji dala dve telefonski številki, je še isti dan zavrtela telefon. “Bolj kot odlašaš … drugi dan se ti že zdi, da to ni nek problem, da imajo ljudje resne probleme, jaz pa se zafrkavam, sem zbirčna. Danes pa vemo, da gre za resno duševno motnjo. Številko sem takoj zavrtela in se naročila. Trajalo je nekaj časa … šele dve, tri leta, da je začela teža naraščati. A bilo je potrebno nekaj let in menjava terapevtke.”
Njena druga bitka je perfekcionizem
“Zastavljamo si previsoke cilje, ne znamo se ustaviti. Vsakič, ko dosežemo nov cilj, si že zamislimo naslednjega. Meni se to dogaja pri knjigah, namesto da bi izid proslavljala, sem že pisala naslednjo. Isto pri tretji. Namesto da bi uživala, sem si razbijala glavo, zakaj četrta ne gre. To je tipično za perfekcioniste. Ne znamo dovolj počivati, svet vidimo črno-belo, ne vidimo sredine. Nagnjeni smo h katastrofizaciji, stvari zelo napihujemo, vse premlevamo. Na ta perfekcionizem, če je neprilagojen, nezdrav, se lahko vežejo hude duševne težave – kot se je zgodilo v mojem primeru. To ni nedolžna stvar. Danes velja, da je perfekcionizem vrlina, a se velikokrat izkaže, da je lahko sovražnik, ne pa nujno neka prednost,” pove.
Psihodinamski pristop
Odločila se je za psihodinamski pristop, ki ga je pojasnila: “Je ena od oblik psihoterapije, ki je dostopna v okviru javnega zdravstva. V knjigi sem pazila, da govorim prav o takšni psihoterapiji, ki si jo lahko privoščijo tudi ljudje, ki nimajo denarja. O tem me ni sram govoriti, tudi sama sem se nedolgo nazaj znašla v situaciji, ko sem živela pod pragom revščine.”
“Gre za pristop, kjer terapevt ve, kdaj je treba uporabiti določen prijem. Če ima človek hude težave ali duševne stiske, ki izhajajo na primer iz finančnih težav, kot je nezmožnost plačevanja položnic, je to pogosto pristop, ki to tudi upošteva, ne pa da človeka znova vrača v otroštvo in njegove boleče izkušnje, zaradi katerih se mu je sesul svet. Gre za kombinacijo različnih pristopov, predvsem pa je lahko taka terapija opora, ki človeku pomaga izvleči se iz stiske.”
Prisluhnite pogovoru spodaj.
Loading ...