Novembra 2014 je Slovenijo šokiral spolni škandal, ki je izbruhnil na eni od mariborskih srednjih šol. Dijaki naj bi v kabinetu zasačili in posneli ravnatelja in profesorico med spolnim odnosom, posnetek pa se je hitro znašel na spletu in postal medijski hit.
Zgodba je v naslednjih dneh postala glavna tema v medijih, ki so ves čas podrobno spremljali in analizirali dogajanje, pri čemer je k razpravi pristopalo vse več posameznikov in strokovnjakov. Le dva tedna kasneje se je zgodba končala tragično, saj je ravnatelj pod pritiskom javnosti in osebne stiske storil samomor.
O tej zgodbi in medijskem vplivu na posameznika smo govorili z Ano Kamenik, ki nam je osvetlila, kako daleč lahko gredo posledice tovrstne javne izpostavljenosti in kakšno vlogo imajo pri tem mediji.
“Kaj je prav? Kaj ne? Povedati mami?”
“Ponedeljek je bil. 10 let nazaj. Prišla sem iz šole, kot vsak najstnik, 16 let stara sem odprla Facebook. Nič posebnega, potem pa ‘skrolam, skrolam, skrolam’ in pridem do posnetka. V bistvu pogledam prvič – in se mi ni zdelo nič posebnega -, potem pa me prešine, moški mi je nekam znan. In potem me je zadelo. To je tvoj ati,” je opisala spomine Ana, ki je priznala, da si je sprva zatiskala oči: “Tavala sem. V bistvu vso noč sem tavala. V torek je posnetek prišel v javnost, v medije. Tavala sem doma, v postelji. Mislila sem, ‘tuhtala’, kaj narediti. Kaj je prav? Kaj ne? Povedati mami? Ja? Ne? Mogoče. Zakaj ja, zakaj ne? Bila sem jezna. V določenem trenutku na njega. V določenem trenutku na vse ostale. Imela sem veliko željo povedati mami, ampak … Nisem našla načina, kako naj to naredim.”
Takrat si še ni predstavljala, kakšen škandal bo iz te zgodbe. “Najhujša mi je bila misel na ločitev – takrat. Bila sem trdno prepričana, ne vem, zakaj. Danes bi bila hvaležna, da bi se zgodila ločitev in da bi šli naprej. Imela bi oba starša, pozabilo bi se, vsaka stvar se pozabi. In živela bi drugače, a imela bi obe ikoni v življenju. V določenih trenutkih sem mislila, saj ne bo nič. Upala sem, da ne bo nič. Nisem pa si mislila, da bo šlo v take razsežnosti in da bo konec takšen, kot je bil. Do pred 10 let nazaj, tistega novembra, sem verjela, da je moj oče najbolj močna oseba.”
“Mogoče sem naivno pričakovala, da bo itak vse potihnilo”
Dan po tem, ko je izvedela za posnetek, se je zjutraj odpravila v šolo, ponovno je razmišljala, da bi zaupala mami, a ni zbrala poguma. “Zid sem imela okrog sebe. Nisem mogla, ne vem, mogoče sem naivno pričakovala, da bo itak vse potihnilo, da mami sploh ne bo ‘rabila’ izvedeti za posnetek, ker bo vse šlo mimo. Nisem pričakovala. Me je bilo strah, kaj se bo zgodilo, kaj bo sledilo.” Kdaj je mama dejansko izvedela za posnetek, še danes ne ve. “Bila sem v šoli. Po drugi šolski uri sem videla na portalu, spletnem portalu enega medija, objavo o tem. Takrat je opazila profesorica slovenščine. Tisto uro sem bila še vprašana, spomnim se. Ne vem, kje sem našla moč, da sem dejansko odgovarjala. In po uri mi je rekla, spomnim se besed: “Ana, počakaj.” In takrat sem prvič spregovorila z odraslo osebo o tem, kaj se dogaja. Kar se tiče mame pa … nekje sredi dneva, nisem šla tisti dan prej domov, bila sem zelo dobro zaščitena že tisti dan v šoli. Peljala me je do svetovalne delavke, tam sem ostala, ona mi je pomagala, z njo smo predelali zgodbo. Povedala mi je možnosti, ki sem jih tako sama vedela, kaj se lahko zgodi. Da ne moremo vedeti … vse smo šli skozi.”
“On doma ni bil napaden, njemu doma ni bilo sojeno”
Nekje sredi dneva je dobila mamino sporočilo, da ji ni treba na avtobus, ker pride ponjo. “Nek izgovor je bil napisan. Ne spomnim se kaj. Mislila je, da jaz ne vem. Hotela me je zaščititi, a bilo je prepozno, vedela sem že dan prej. Ko sem mamo videla … spomnim se. Odprla sem vrata avtomobila in nič ji ni bilo treba reči. Takoj je vedela, da jaz vem. Na obrazu mi je pisalo. Jokali smo. Jokali smo skupaj. Nismo vedeli, kaj sledi, a se je pa mama zelo hitro odločila, da bo tudi ona stopila na očetovo stran, da moramo najprej njemu pomagati. Da moramo rešiti to, se rešiti medijskih pritiskov, komentarjev. In da bosta že rešila. Imela sta dva otroka, bila je družina, bili smo vsi na udaru. In najbolj pomembno je bilo mami, da sva zaščitena in da mu stojimo ob strani. Stopili smo skupaj. Mami ni napadala. Velikokrat sem povedala, velikokrat še bom … On doma ni bil napaden, njemu doma ni bilo sojeno. Doma je imel podporo, imel je pomoč. Rekel je, da videoposnetek ni resničen. Mi smo se takrat odločili, da mu verjamemo in ne vsem ostalim. Te afere doma nismo pogrevali.”
Oče pritiska ni zdržal
In kako so živeli prve dni? “Poskusili smo živeti. Poskusili smo živeti naprej.” Njen oče žal tega pritiska ni zdržal. “V moji glavi je bil oče 16 let mojega življenja najbolj pokončna, močna oseba. Bila sem prepričana, da njega ne bo zlomilo nič. V tistih dneh se je videlo, da trpi. Ni bil oris osebe, ki sem jo poznala 16 let. Ampak … Ne misliš si, da bi lahko imelo take posledice.” Spregovorila je tudi o zadnjih trenutkih z njim. “Spomin na zadnji dan je eden lepših spominov, ki jih imam na njega. Bil je srečen. Prišel je iz službe zelo hitro. Praktično isti čas kot jaz iz šole. Prav vem, da sem ga vprašala, kaj delaš doma, navadno si vedno kasneje doma. Cel dan je bil sproščen, da sem si v nekem trenutku mislila, lep vikend bo. Predelali smo. Lahko bomo začeli živeti naprej, pustili afero za seboj. Spet bom imela očeta, spet bom imela normalno življenje.”
“In v soboto se je zgodilo. Bila sva sama doma. Trikrat je prišel v mojo sobo. Nisem ga bila vesela, kateri najstnik pa je ob osmih zjutraj vesel starša v sobi na vikend. Ko je prišel tretjič, je rekel, da me ima rad, mi dal petko, me objel in šel čez vrata pospravljati garažo. Še pred tem me je vprašal, če bom lahko. Ja. Izgledal je srečen, sproščen, mislila sem si, da ga mogoče zanima, če bom lahko jaz šla in mu bo lažje, bo res zaživel. Mogoče je tista moja potrditev, da sem okej, edino, kar mu manjka, da bo pustil za sabo to zgodbo.” Zaradi tega se je Ana dolgo časa počutila krivo. “Krivo sem se počutila, dokler me ni psihologinja naučila, da nisem kriva oz. dosegla skozi pogovor, pa ne samo psihologinja, tudi doma mami, brat … Da ne morem biti jaz kriva za njegov samomor, da mu nisem s tistim “ja” jaz rekla, naredi. Ampak, da je bil tisti ja, mogoče samo toliko, da se je prepričal, da bom zmogla. Da bom po vsem težkem zmogla in da se bom pobrala,” je dodala.
Celotni pogovor pa spodaj.
Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj),
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan).
Loading ...