Nedelja, 6. oktober, se je začela kot miren jesenski dan, a je bila kmalu prekinjena z alarmom gorske reševalne službe: plaz pod Toscem je odnesel tri planince. Reševalci so se hitro opremili in odpravili proti težko dostopnemu terenu, kjer so morali premagovati meter in več snega ter nevarne razmere.
Reševalci so zapisali vrstice, s katerimi boste dobili še pogled skozi oči gorskih reševalcev, ki so bili del te intervencije.
Njihov zapis objavljamo v celoti:
V nedeljo zjutraj je pogled skozi okno obetal dan, primeren za poležavanje. V sproščujoč zvok dežnih kapljic pa je kmalu zarezal rezek zvok pozivnika. Skupka črk na njem, ki so tvorile besedno zvezo “Plaz odnesel tri planince pod Toscem” pa skoraj zagotovo ni pričakoval nihče. Doma smo morali iz zdanjega dela omare najprej izbrskati zimsko opremo in res pohiteti proti postaji. Mudi se.
Toliko robe v avtomobilih že dolgo nismo imeli in res smo imeli željo, da bi se lahko z njimi prebili vse do Konjščice, da nam bo vsaj nekaj poti prihranjene. Z nekaj kolobocijami v obliki drevja čez cesto nam je to tudi uspelo.
Na Konjščici smo stopili v zimsko pravljico, a kaj, ko tam nismo bili da bi uživali, ampak zaradi zelo resnih zadev. Skupaj s kolegi iz Radovljice smo se morali dobesedno prebijati skozi novozapadli in napihan sneg, ki je prvogazečemu, na niti ne tako redke trenutke, segal do “jošk”, kot radi rečemo v žargonu. Po dvourni kalvariji smo le prišli na mesto nesreče, zavarovali očividce in pričeli z aktivnostmi, ki so okoli dvajsetim reševalcem omogočile dostop do grape.
Razmere so bile res zahtevne
Videlo se najprej ni praktično nič, snežilo je, premočeni smo bili od snega in znoja, veter pa je pihal ravno toliko, da je marsikomu konkretno zanohtalo, mišice pa so s tresenjem skrbele za to, da bi “žvot” ohranjal vsaj približnih 37 stopinj. Vse skupaj je dodatno “popestrilo” še sponatano plazenje, ki ga je popoldansko sonce še dodatno spotencirano.
Ravno ko smo locirali prvega ponesrečenca nas je “graparje” spreletel srh v obliki krika PLAAAAZ!!!. V grapi se kvalitetno umakniti pač ne moreš, tako da se je v nekaj sekundah vsak znašel, kot se je vedel in znal ter upal, da bo vse skupaj hitro mimo. Na srečo smo se vsi obdržali na svojih mestih in nadaljevali z izkopom. To je bil za nas tudi znak, da je zadeva postala prenevarna in da moramo akcijo prekiniti. Na koncu dneva smo tudi mi možje, sinovi, hčerke, očetje in matere.
Ponesrečenega smo hitro pripravili na prevoz s helikopterjem, zadnjega od nas pa so v dolino prepeljali že v trdi temi. Danes smo z reševanjem nadaljevali navsezgodaj. Helikopter nas je prenesel na vznožje grape. Glede na videno dan prej smo sklepali, da je tam največja verjetnost, da se nahajata preostala pogrešana. Naše slutnje so se izkazale za pravilne. Kmalu po prihodu je naš pasji član našel prvega, malo za tem pa smo med sondiranjem našli še drugega. Žal nobenemu od njiju ni bilo več mogoče pomagati.
Misli ob vsem tem še zbiramo, prizori in občutki so še zelo živi in jih bomo še nekaj časa premlevali
Zahvaliti se moramo našim kolegom iz Gorska reševalna služba Radovljica, Gorska reševalna služba Jesenice, in vodnikom reševalnih psov, ki so nam pri tem zahtevnem reševanju prišli v pomoč. Svojcem pokojnih izrekamo iskreno sožalje. Za konec pa ne moremo brez nasveta, ki smo ga z vami delili že (pre)večkrat: premislite, kdaj, zakaj in kako se odpravljate v hribe, pa ne zaradi nas ampak zaradi tistih, ki vas čakajo doma. Srečno!
Loading ...