Ivan Trajkovič, eden najuspešnejših slovenskih taekwondoistov, se je pred kratkim podal na povsem drugačno prizorišče – televizijski kviz Joker. Njegov nastop ni le navdušil gledalcev, temveč mu je prinesel tudi zmago in nagrado v višini 20.000 evrov. A kako se je zgodba sploh začela?
»Rad spremljam kvize že od malih nog,« pripoveduje Ivan. »Že kot otrok sem imel knjigo Male sive celice, vedno so me zanimali različni podatki. Ko sem opazil prijavo za Joker, sem si rekel: ‘Zakaj pa ne?’ Prijavil sem se prek spleta, nato opravil avdicijo in bil izbran za oddajo. Kviz sem vzel kot izziv, predvsem pa kot zabavo. Brez pritiska.«
Njegov nastop je bil suveren, a priznava, da je pri takih tekmovanjih vedno prisotna tudi kanček sreče. »Če vprašanje poznaš, ga veš, če ne, pač ne. Tokrat so bila vprašanja zame ugodna, vendar so kljub temu zahtevala veliko razmisleka,« pravi. Zadnje vprašanje, ki mu je prineslo zmago, je bilo povezano s številom tednov nosečnosti. »Za odgovor se lahko zahvalim sinu Maksu. Med partnerkino nosečnostjo sem te podatke slišal tolikokrat, da sem jih mimogrede zapomnil,« se nasmehne.
Uspeh po zahtevnem poletju
Zmaga v kvizu je prišla ob pravem času. Ivan priznava, da je bilo poletje zanj in njegovo partnerko zahtevno zaradi sinove bolezni. »Denar bo dobrodošel za pokritje nekaterih stroškov in načrtovanje prihodnosti,« dodaja. Vloga očeta je Ivana zelo prevzela. »Maks je neverjeten. Zelo živahen in radoveden otrok, vedno nasmejan. Največji izziv je, da si vsak dan ne razbije glave,« pove v smehu. Ali vidi sebe v sinu? »Moja mama pravi, da sem bil podoben, ampak to so tipične babice, kajne? Maks že kaže svojo osebnost, in prav zanimivo bo videti, kako se bo razvijala.«
Od športnih aren do kvizov in nazaj
Ivan Trajkovič ostaja predvsem športnik. Njegova kariera v taekwondoju je impresivna, saj je med drugim osvojil peto mesto na olimpijskih igrah v Tokiu. »Objektivno gledano je to moj največji uspeh. A osebno me rezultat razočara, saj vem, kako blizu sem bil medalji. To bo vedno ostalo grenko-sladko,« pravi.
Najljubša tekma pa ni povezana z olimpijskimi igrami, temveč s srebrno medaljo na Grand Prixu v Moskvi leta 2018. »Tisti dan je bilo vse popolno, razen finalne borbe, kjer sem izgubil proti istemu nasprotniku, ki me je premagal tudi na olimpijskih igrah. Po Tokiu je sicer zaključil kariero, tako da maščevanja ne bo,« se pošali.
Kljub temu, da je Ivan želel nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Parizu, mu tokrat ni uspelo. Po operaciji roke in poškodbi kolena se je boril z omejenim časom za priprave. Poleg tega se je preizkusil v nižji težnostni kategoriji, kjer je moral izgubiti enajst kilogramov. »Borbe v nižji kategoriji so popolnoma drugačne. Čeprav sem dosegel nekaj dobrih rezultatov, mi ni uspelo zbrati dovolj točk za kvalifikacije,« pojasnjuje. Po tem poskusu se je vrnil v svojo težnostno kategorijo, kjer je že na prvih tekmah znova pokazal vrhunsko formo.
Premagovanje izzivov in pogled naprej
Poškodbe so stalnica v življenju športnika, vendar Ivan poudarja, da se s pravim pristopom lahko spopadeš z njimi. »Ko si poškodovan pri 22 letih, imaš občutek, da imaš pred seboj še ogromno časa. Pri 30-ih pa veš, da bo vsak izpad iz treningov terjal svoj davek. A ključ je v postavljanju ciljev. S psihologinjo sem se naučil, kako se osredotočiti na manjše, dosegljive cilje, tudi če je glavni cilj trenutno nedosegljiv.«
Ivan Trajkovič ostaja optimističen in poln energije, tako v športu kot v življenju. Čeprav mu Pariz ni bil usojen, se že pripravlja na nove izzive – tako na tekmovanjih kot doma, v vlogi očeta. Kot pravi: »Najpomembneje je, da si vedno postaviš cilj in mu slediš, ne glede na ovire.«
Poudarja, da je ključ do uspeha v športu pogosto skrit v psihični pripravi. Kot pravi, se je z delom s športno psihologinjo Tanjo Kajtna naučil, da ne obstaja univerzalna formula za mentalno stabilnost, temveč gre za orodja, ki jih mora posameznik prilagoditi sebi. »Psiholog ti pomaga razumeti, kako si lahko sam pomagaš, koliko pa si pripravljen vložiti v to, je odvisno od tebe,« pojasnjuje.
V taekwondoju, kjer se na olimpijskih igrah, kjer se srečuje šestnajst najboljših tekmovalcev na svetu, so razlike v fizični pripravljenosti skoraj neobstoječe. »Vsi smo maksimalno pripravljeni. Razlika je v glavi. Tisti, ki se lahko v odločilnem trenutku osredotoči, ostane miren in izvede pravo potezo, je tisti, ki zmaga,« pravi Trajković.
Spominja se obdobja, ko so njegovi začetni uspehi prihajali eden za drugim – olimpijske igre v Londonu, srebro na evropskem prvenstvu v Manchestru, bron na svetovnem prvenstvu. A nato je sledilo obdobje slabših rezultatov, ki so ga prisilili k razmisleku. »Na treningih sem bil odličen, na tekmah pa zmrznil. Spoznal sem, da težava ni v telesni pripravljenosti, temveč v glavi.«
S psihologinjo prišel do osredotočenosti
Delo s psihologinjo mu je pomagalo obvladovati pritisk in ohranjati osredotočenost, tudi ko so bili vložki najvišji. To znanje zdaj prenaša v vse vidike svoje kariere in življenja. »Glava je tista, ki naredi razliko, še posebej, ko so vsi okoli tebe enako močni in enako željni zmage.«
Za Ivana Trajkovića je to spoznanje ključ, ki mu omogoča, da ostaja konkurenčen in motiviran, ne glede na izzive, ki jih prinaša športna pot. »Ni dovolj samo trenirati. Moraš biti pripravljen tudi mentalno, sicer te na najvišjem nivoju lahko porazijo stvari, na katere nisi pripravljen.«
Z jasno strategijo in osredotočenostjo na psihično in fizično ravnovesje si Ivan Trajković postavlja nove cilje in z optimizmom gleda v prihodnost svoje kariere – in kot kaže tli tudi želja po naslednjih olimpijskih igrah v Los Angelesu 2028.
Celoten pogovor pa na ogled spodaj.
Loading ...