V tokratni oddaji Kulturni izziv je gost Tim Ribič, operni pevec in asistent režije v Operi in baletu SNG Maribor. Voditeljici Uršuli Godec je zaupal, katere izzive je imel na svoji poti, ne samo kulturne, ampak tudi povsem osebnega – saj je skoraj popolnoma oglušel na eno uho.
Sredi vaje ni več slišal
Uvodoma je Tim Ribič povedal, da je tenorist in katere tenorje pravzaprav pozna glasbeni svet. Nato pa sta se pogovarjala prav o izgubi sluha, ki ga je doletela sredi dela, sredi vaje s Slovenskim oktetom. »In ravno na vaji Slovenskega okteta se mi je zgodilo, da naenkrat več nisem slišal na eno uho. Je pa bilo to en teden pred mojo premiero Rigoletta v Gradcu. In sprva smo mislili, da gre za neko infekcijo, da gre za neko vnetje. Nato se je izkazalo, da to ni to. Da je to pač nenadna naglušnost, zaradi katere sem takrat pristal tudi en teden v bolnišnici. Kjer so se zdravniki zelo trudili, saj so vedeli, da sem operni pevec in da sem nekako odvisen od sluha. Takrat so dali vse od sebe, da bi mi rešili sluh. Na žalost ni bilo uspešno. Tako da sem danes na desno uho skoraj popolnoma gluh,« je iskreno povedal.
Sprejel je nov izziv in postal asistent režije
Ampak odprla so se mu nova vrata. Ko je oglušel, je odpel do direktorja in mu dejal, da si bo vzel eno leto časa zase. Sploh ker so zdravniki menili, da je potencialni kandidat za možgansko kap. A je čez mesec dni dobil ponudbo, da ostane del kolektiva kot asistent režije v operi. Tako se je znašel pred novim izzivom pri delu. Ki ga je sprejel.
Še vedno pa prepeva. »Sicer zaradi oglušelosti v operi malo manj. Še prepevam. Večinoma izven opernih odrov. Ampak še vedno prepevam.«
Na študij v tujino
Tim Ribič je pravzaprav študiral petje v tujini. Na Dunaju, v Gradcu, nato še v Italiji. Tovrstni študiji so sicer tudi v Sloveniji, a sam je želel biti najprej na Dunaju, v kulturni prestolnici. »Na Dunaju je vsak dan preko 200 prireditev. In zato me je nekako vleklo tja. Veliko več priložnosti je tam. Tudi profesorji sem slišal, da so takrat, da so zelo dobri na Dunaju. In ko iščeš dobrega profesorja, enako kot kadar iščeš dobrega zdravnika, boš šel tudi na drugi konec sveta. Da boš prišel do tistega ta pravega.«
V pogovoru je primerjal tudi Slovenijo in tujino, predvsem s stališča odnosov med umetniki in do umetnikov. Ter občinstvo. Sam je bil torej v Avstriji, Italiji .. Sprva kot operni pevec, zadnja leta kot asistent režije v Tajvanu, Honkongu, Lizboni. Pel je na Japonskem, tudi v Španiji. In v Španiji spoznal veliko gledališč.
Alfred iz Netopirja mu je pisan na kožo
Marsikdo se ga spomni kot Alfreda v Netopirju. »Ja, vloga Alfreda je resnično ena zelo lepa vloga, ki me je nekako vpisana na kožo. Alfred je v bistvu italijanski učitelj petja. Pevec. Ki je osvojil Rosalindo in tudi po nekako po izgledu sem bolj temne polti kot neki Italijan. Nekako pašem v to vlogo. In zanimivo je tudi to, da ko sem prišel na sprejemne izpite v Gradec za na univerzo, je bil v režiji en gospod Horst Zander, ki je bil režiser. In da me je že po sprejemnih izpitih, ko še sploh nisem vedel, da bom ali ne bom sprejet na univerzo, povabil k sodelovanju. In ravno za vlogo Alfreda. Tako da prvo vlogo Alfreda sem uprizoril pod režijskim delom tega gospoda.«
Preskok v muzikel Evita
Ribič je tudi asistent režije in pevec v Eviti. »Ja, Evita je tudi zame neka noviteta, saj sem prvič nastopal v mjuziklu. Doslej sem pel samo v operah in operetah. Muzikal Evita je pa prvi stik s to vrsto glasbe, s tem žanrom. In moram reči, da je tudi zelo zanimiv, da ima tudi vse kvalitete opere, zelo dobro je napisan, zgodba je vrhunska, je v bistvu kot neka avtorska zgodba te naše Evite. Tako da … Sem vesel, da sem dobil to možnost in mislim, da tudi ta vloga Magaldija je isto kot Netopirjev Alfred. Tudi Magaldi je bil pevec. Pevec, ki je dejansko obstajal.«
Iskreno o izzivih pri delu in povezavi z občinstvom
Ne nazadnje je še razložil, kaj je pravzaprav delo asistenta režije. Potem pa, da je bil tudi v Italiji, v kateri se je opera pravzaprav rodila. In kako je uril svoj glas, pravzaprav svoj »instrument«. Ni namreč dovolj, da nekdo ima talent, za njim je ogromno vaj. Razgovoril se je tudi o občinstvu. O interakciji.
Poseben projekt s Špelo Pokeržnik
Tim Ribič pa ni samo na odrih opere in gledališča, ampak skupaj s Špelo Pokeržnik ustvarjata skupaj nepozabne nastope in sta v neposrednem stiku z občinstvom. »Sam sem svojo glasbeno pot začel tudi v ansamblu, tako kot Špela. Že v drugem razredu sva z bratom oziroma sem se pridružil bratu, ki je starejši, v njegovem ansamblu, ki se je imenoval Dupleška mornarica. Nato smo z našim ansamblom v drugega razreda naprej preigravali na različnih proslavah. Kasneje tudi zabavah, kakšnih veselicah. In da bi izboljšal svojo pevsko tehniko, sem se vpisal na študij solo petja …« je povedal, kako je pravzaprav začel in opisal, kako je bilo na glasbeni šoli v Mariboru.
»V vsaki glasbi najdem nekaj tistega, kar mi je všeč in zaradi katere jo z veseljem poslušam. In zato sva se tudi s Špelo lotila enega svojega stila, glasbe, prepevanja. Torej, vseeno sem jaz potem šel v bolj klasične vode. Špela je ostala v narodno-zabavnih vodah. Tudi Špela je hodila na solo petje. Zato tudi ima neko tisto osnovno klasično izobrazbo, pevsko. In sva začela ta neki svoj žanr, nekako mešava klasično glasbo in pop glasbo.« In potem sta glasbo približala ljudem. Z glasbo pravzaprav nagovarjata ljudi. Včasih sama, včasih je zraven še Špelin brat, Leon Pokeržnik, ki je magistriral na Kraljevi akademiji. S trobento je ta »naš ton še bolj čaroben in še bolj poseben,« pravi o njihovih nastopih.
Kaj vse je še povedal Tim Ribič v oddaji Kulturni izziv, lahko prisluhnete spodaj, kjer je celoten posnetek pogovora. Od osebnih stvari, do manjših in večjih izzivov, ki so ga pripeljali do sem, kjer je zdaj.
Loading ...
