Na Štajerski sivki smo gostili legendarnega glasbenika. Matevž Šalehar Hamo je v pogovoru razkril tudi del svojega življenja, prepletenega z glasbenim ustvarjanjem.
Dajva začeti najprej z vašo glasbeno potjo. Niste tipični glasbenik. Že po vaši izobrazbi ne, že po tem, kako vam je glasba prirasla k srcu. Nekako bi se lahko opisali kot samorastnik.
Pa ja, na nek način, ja. Ker so me institucije zavrnile. Želel sem si igrati kitaro. Šel kot mulc v glasbeno šolo. In so me po dveh letih vrgli ven, češ da nimam posluha. In ker sem bil trmast in se nisem strinjal, sem nadaljeval to. Sem se malo sam učil. Potem sem se šel k enemu učit. In smo ugotovili, da institucija ni imela prav.
Mogoče pa vedno nimajo prav?
Ja, mogoče pa vedno nimajo.
Ampak ali je bila institucija tisti učitelj ali tista učiteljica?
To pa ne vem, ker sem bil premajhen. Tudi ta informacija je zdaj nepreverljiva, zakaj so oni to … Mogoče so imeli samo preveč vpisa. Mogoče nisem bil najbolj talentiran.
Ni pa vam to uničilo sanj. To lahko mogoče koga zatre.
Mogoče je bil to “triger”, da sem s trmo prišel do sem, kjer sem. Vprašanje je, kako bi bilo, če bi me obdržali tam. Mogoče bi se mi pa zamerili.
No, formalne izobrazbe glasbenika nimate. Ko sem googlala o vas, sem našla – srednja strojna, če se ne motim, potem pa v študij skoraj kmetijstva.
Študij agronomije, ja. Skratka zelo veliko brc v temo, bi rekel.
Ampak zakaj bi bila to brca v temo? Vas dejansko ne zanima?
Okej, za strojništvo – doma je bila neka delavnica. Pa motorji. Pa sem mislil, da je to isto. A v resnici bi bilo boljše, da bi bil mehanik. Nima to kaj veliko zveze s strojno. Potem sem imel pa strojne tako “poln kufer”, da sem hotel popolnoma zamenjati in oditi v naravo. Pa sem šel na agronomijo. Pa sva v tretjem letniku stala zraven enega travnika s sošolcem. In je on dol padel od navdušenja, kako fina pšenica raste na tako kisli zemlji. Zdaj si malo zmišljujem. No, meni je tisto še zmeraj travnik.
To je bil mogoče signal?
Ne, to je bil signal. Pa sem rekel, pa kako. Pa saj smo imeli botaniko, pa ne vem, pedologijo. Saj si imel ti boljše ocene kot jaz. Očitno mene ni toliko potegnilo.
Danes je torej sivka za nama?
Ja, to pa vem. Nekaj pa je ostalo. Saj nekaj sem si zapomnil, a ni bilo, mogoče, ta pravega občutka.
Ali ste se mogoče kot glasbenik zato, ker niste prišli iz akademije, osvobodili kakih pravil? Ali je mogoče manjko tega v karieri?
Kot glasbenik je po moje manjko. Kot avtor pa je mogoče včasih prednost, ker pač ne vem, ali je kaj prav ali ni. Potem gre včasih kaj po svoje. In tisto po svoje je velikokrat prav. Vedno pa sem obkrožen s pravimi glasbeniki, ki v resnici tudi vedo, kaj je prav. In potem tisto, kar jaz prinesem, se da vedno malo popraviti.
Tako da potem pride z njihove strani potrditev, če je res tako dobro, kar ste naredili?
V resnici me to niti ne zanima. Najboljša je potrditev od publike. In to štima. In mislim, da za to ravno ne potrebuješ akademije. Ampak za komponirati, pa tako, kaj pa vem.
Ali ste tudi glasbeno identiteto zgradili čez iskanje poti, pa ne samo pri šolanju, ampak tudi življenjske?
Sigurno, ne vem, ker nisem nikoli imel čisto v načrtu, da bom jaz pisal svojo glasbo in svoje tekste. To se je zelo sproti dogajalo. Potem pa itak kar nekaj časa traja, da ti kot nekaj avtor najdeš temo, o čem bi pisal, kaj meni odgovarja kot pevcu za odpeti, ker večinoma sebi pišem. Mogoče še nisem čisto “pogruntal”. Ampak zdaj že lahko hitro najdem Hamota v komadu, ki ga pišem.
Tako da tudi če bi kdo drug odpel vaš komad, bi vedeli: To je Hamo.
Mogoče tudi tako. Mislim, vsaj ti glasbeniki, ki se ukvarjajo s teorijo, prepoznajo moje pisanje. Jaz pa to težko komentiram.
Ali se je vaša glasbena vizija z leti spreminjala? Ko rastete kot človek, rastete tudi kot glasbenik? Na nek način z odraščanjem.
Ja, upam. Upam, da se to ne bo nikoli ustavilo. Če bi se vrtel na mestu … Jaz upam, da me bo nekoč pograbil čisto nov žanr. Kar sem sam ocenjeval znotraj rock’n’rolla, skozi moje življenje … Nirvana, ki je ven prišla, meni je šlo to na bruhanje. Zdaj imam čisto drugo mnenje. Zdaj se zavedam, da so dejansko nov žanr izumili. Takrat ga jaz nisem razumel, zdaj ga bolj razumem. Tako upam, da se bo tudi pri meni zgodilo, da bom mogoče ven iz Hamota prišel. In da bom našel Hamo 2.0. Čisto zaradi tega, da sebe malo v rit brcnem.
Ampak, to je kot v življenju. Z razvijanjem osebnosti se razvija … Kot ste sami rekli, Nirvana včasih .. Z leti tega človek ne more preskočiti.
Jaz mislim, da ne. Nobene stvari ne moreš preskočiti v življenju. Nič se naučiti sploh v življenju. Saj ti lahko starši povedo: Tega pa tega pa tega ne delati.
Ampak je treba skočiti.
Kakšno stvar je treba poskusiti. je treba poskusiti na svoji koži. V resnici je treba čim več napak narediti. Edino s tem se človek kaj nauči.
Pesmi pa delujejo velikokrat zelo intimno. Ali vam je kot glasbeniku težko se razgaliti pred publiko? Jemljete to pravzaprav na tak način?
Jemljem na tak način. Ampak vedno se mi zdi, da pristane v komadu en del mojega življenja, s katerim sem že opravil, ne, itak opravil, ampak se tudi nekako spravil. Tudi če je to neka travma, jaz nimam več problema z njo. Tisto bi pa bilo mogoče zelo zoprno. Punca me je zapustila, potem pa to petstokrat prepevati, pa da jaz ne bi bil s tem okej.
Torej travma. Potem se napiše pesem. Ko se to travmo predela, gre …
Ja, tak terapevtski proces. Ko vi slišite komad, da je mene punca pustila, sem jaz že okej. Je že preboljena. Imam verjetno že novo.
Ko so pesmi bolj osebne, jih tudi publika bolj začuti. Ravno zato, ker lahko najdejo tudi sebe. To je na nek način tudi povezovanje z ljudmi. In zato vas toliko poslušajo.
Ne vem. To se jaz tudi čudim, kako se ljudem da moje travme poslušati. Ampak mogoče. Saj smo vsi iz mesa in krvi. Vsi dajemo čez neke življenjske preizkušnje. Mogoče nas ravno te stvari povežejo. Saj ni noben ni imun na življenje.
Glasbeniki imate to moč, da izražate skozi glasbo, pa najsi bodo to prijetna čustva, od ljubezni do bolečine. Je na nek način tudi odgovornost glasbenika?
To sem že velikokrat rekel: Če se zlažeš v komadu, torej da lažem o nekem “filingu”, ki ga ne poznam, ali je to prekletstvo, da moraš potem na vsakem koncertu lagati. To se človek ne počuti tako dobro. In druga stvar je ta odgovornost, ja. Se pravi, nekomu prodajaš bučke. In potem bo nekdo rekel: Hamo je tako rekel.
Dotikate se tudi družbenih tem. Ali je to tudi lahko odgovornost glasbenika? Ali je samo zabavljač?
Ne, jaz mislim, da ne. Meni se zdi, da je že to, da se midva danes tu pogovarjava … Pač, neki ljudje bodo to poslušali. Lahko se zabavajo zraven. Lahko povemo kakšen vic. Mogoče se samo dotakneva kakega problema. Sprožimo kakšno razmišljanje. Jaz sem samo opazovalec sveta, ki ga dam velikokrat v glasbo. In ogromno razmišljam o stvareh. Rešil verjetno ne bom nič. Jaz mislim, da je moje poslanstvo, da pojem.
Celoten pogovor si lahko pogledate spodaj.
Loading ...