FOTO in VIDEO: (INTERVJU) Marko Soršak Soki: Imam občutek, da so me imeli sošolci že “poln kufer” zaradi tega, ker sem glasbo naprej ‘šibal’

V jesenskem pogovoru se nam je tokrat pridružil Marko Soršak Soki. Glasbenik, bobnar, dobrodelnež po duši in srcu. Pa tudi ekonomist, kot bomo ugotovili med pogovorom.

Marko, lepo pozdravljen. Hvala, da si z nami tukaj. Zanima me, kako se je pravzaprav začela zgodba, da danes pred mano stoji oziroma sedi eden od najbolj prepoznavnih slovenskih bobnarjev.

Ja, malo se moramo vrnit nazaj v čas. Pa se peljiva v leto 91. Mislim, da je bil celo mesec november. Mislim, da je zdaj že praktično 33 let. Ja.

Raje ne o letih.

Edino se ne morem zdaj spomniti, kje je tista zažigalna vrvica bila. Ali je bila v Kinu Udarnik ali je bila v Kinu Partizan. V glavnem takrat smo z osnovno šolo šli v kino. IN smo gledali film Terminator 2. S šolo. Lepi časi. In spomnim se, da je bil pred filmom zavrten videospot Guns’n’Roses. Ki je bil v bistvu soundtrack tega filma. In začelo se “tgtagatgataga …” Pet sekund bobnarskega začetka. In je bil film še samo slika. Torej glava je začela delati. In spomnim se, takrat sem prišel domov. In sem samo rekel: “Jaz bi rad igral bobne.” In se je zgodba počasi začela v tej smeri odvijati.

Bobni niso tako želja vsakega otroka, da bi rekli – sploh takrat, mogoče danes že, ko je glasba tako blizu. Pa vendar, kako so to sprejeli. Tudi vložek, konec koncev, v bobne je bil finančni zalogaj.

Res je. Takrat veliko težje kot danes. Finančno težje dostopno. Ampak doma je bila na nek način podpora. Sicer, no, je bilo treba malo prepričevati. Boben je le glasen instrument. Takrat je bil mogoče še v naši družbi vseeno tako zelo glasen, drag instrument, s katerim se ni veliko ljudi soočilo. Pa vendar smo šli v to.

Zanima me, ali je tisti moment soundtrack pred Terminatorjem bil tudi moment, ko si se spoznal, ne spoznal z glasbo, ampak začutil, da je tvoje poslanstvo v glasbi. Ali ti je bila glasba že prej blizu pa si zdaj samo dojel “bobni, to je to”. 

Ne. Niti najmanj. Spomnim se samo, da so prvi izvajalci, ki sem jih zaznaval od sošolcev, bili v stilu Michaela Jacksona. Takrat, ko so stvari malce prihajale. Edina stvar, ki pa se je res spomnim konec 80. let, je bil radio MM2, kjer se je takrat praktično vrtela glasba. Lahko bi rekel, da vse, kar se je takrat vrtelo, je bil hit za hitom. In je bilo fajn poslušati. Tam nekje se je zadeva tudi ustavila. Jaz nisem niti vedel, za kaj gre. Noben v družini ni bil niti glasbenik. Se pravi (in dvigne roke).

Poslano z neba? 

Ja, nekaj se je moralo zgoditi. Saj podnaslov filma je Sodni dan.

Očitno je bil tvoj sodni dan?

Pa veš, kaj. Mislim, da izid prvega filma Terminator je bil 26. oktober 1984.

Vse se nekako pokrije?

Ja, torej 40 let. Glej, uau. Spet nek namen očitno.

Ampak, kako je potem potekalo. Torej prišel si domov. In si rekel: “Mama, od danes želim bobnati.” Glasbena šola, bobni doma. Koliko vaje, koliko posluha mogoče tudi od učiteljev, tudi profesorjev? Ni to, da glasbenik stopi za mikrofon in reče: “Jaz bom pel.” Bobni so čisto nekaj drugega. 

Ja, so, v principu so nekaj drugega. Točno tako, v principu, kot si rekla. Glasbena šola je bil prvi naslov. Tam se je malo zadeva ustavila, zaradi tega, ker sem se vpisal na sredini leta, kar pomeni, da sem že precej zamudil. In so me pač izločili in predlagali, da bi začel naslednjo jesen. Čisto vseeno mi je. Ker se je boljše zgodilo. Mi smo pač iskali naprej, se spomnim preko Salomonovega oglasnika, učitelja bobnov, ki se je našel. Potem je zadeva začela teči. Tako. Na začetku sem bil fen Gunsov, kasneje Metallice, takrat moderne rock, heavy metal glasbe. Vedno bolj sem šel v to, da bi rad posnemal, da bi jaz isto doživel, da bi .. Več vzornikov sem imel. Z vzorniki sem imel eno skupno točko.  Torej turneje, koncerti. Albumi. Neki imidži. In bili so zmeraj drugačni od družbe. Od povprečne vsebine. Kar mi je bilo dobesedno “rajzig” takrat, če lahko tako rečem, v najstniških letih. To me je zmeraj motiviralo in dalo voljo, da poskusim nekaj novega in da vztrajam. In da grem to pot.

V rokersko življenje te je vleklo? Vse skupaj?

Drži. Res pa je, da pri svojih  letih takega življenja nisem mogel živeti. In res, da takega življenja niti ne bi živel. Ker vsak živi v svoji zgodbi neko svojo stvar. Dostikrat je v rock’n’rollu tudi šov, kar pomeni, da niti ni tako, kot mi mogoče vidimo. Kot rečejo “sex, drugs and rock’n’roll”. Seks okej, drugs pa – ne bi preživeli toliko in saj tudi niso tisti, ki so malo pretiravali. Ampak zdaj bi rekel, da  nekdo, ki pri sedemdesetih še zmeraj igra, je zelo, bi rekel, skozi glavo imel ta rock’n’roll. Bi rekel, to je en del življenja, ki lahko na nek način postane tudi služba. Je pa ena svoboda. Ker si sam izbereš, katero pot greš.

Koliko star si potem res sedel za bobne in ali si takoj občutil, da si talentiran, in ali je bil kdaj tisti občutek “Joj, moram vaditi”?

Joj, nisem rad vadil. 11 let, torej 11 let sem bil star in nisem bil na začetku najbolj priden učenec, kot je moj učitelj Pepi takrat rekel. Ampak  volja pa je bila. Spomnim se, prvi koncert na malem odru Prve gimnazije. December 1993. To je bilo 13 let. Ja, noro.

Je bila tudi trema na začetku?

Ja, to se zdaj spomnim 30 let nazaj malo težje. Spomnim se slik, spomnim se koncerta. Spomnim se še ljudi. Spomnim se mojega veselja, divjega nastopa, ki sem ga imel. Potem sem začel nek stil razvijati. V živo.

Zakaj pa si se potem odločil, da greš v ekonomijo? Študijsko gledano.  

Čisto tako kot zdaj gledam, hvala bogu. Zakaj hvala bogu? Zato ker je prav za naš mental in disciplino, da pride neki red v življenju. Moraš imeti nekaj, kar moraš doseči, in nekaj, kar moraš narediti, pa ne najbolj uživaš. Ampak narediš zato, da spoznaš, da se naučiš, kaj ne bi delal. Čisto tako, iskreno povedano.

Ampak neka znanja vseeno pridobiš? Pomembna za življenje?

Informacijo bolj, bom rekel. To je mogoče deset odstotkov še ostalo vsega. jaz bi rekel bolj, da me je vpis na fakulteto motiviral, da sem svojo glasbo oblikoval v ekonomičnem smislu. Iz tega vidika znanja. Tudi profesorji so bili bolj “poučni” po predavanjih, pred predavanji, v kabinetih.

Tisti, človeški?

Tako, ja. Ali pa v kaki kavarni ob kavi, ko so ti povedali malo bolj drugače. Pa si grafe in izraze spoznaval. Potem več ne vem, kaj sem … Pač naučil sem se. Res pa je, da sem  – bil mi je cilj narediti, čeprav mi ni najbolj bilo. In to se mi zdi pravilno. Jaz bi rekel tako. Osnovna šola je tako ali tako osnova. Srednja je tista, ko začneš malo spoznavati življenje. Malo moraš biti bolj odgovoren, malo pazljiv.

Pa širše gledano na svet?

Tako, pa tudi ti že dobivaš neke želje, vzornike in tako naprej. Pa potem, ko končaš srednjo šolo –  kar je tudi fajn, da jo, ker ni težka -, greš naprej. In poleg tega. Jaz, kako bi rekel, se nisem enostavno zadovoljil s tem, da sem šel še naprej. Jaz sem rekel: “Okej, kaj pa zdaj?” Šolo sem naredil, diplomiral sem. Res pa je, da sem eno dobro finto naredil. Kolikor je bilo možno, sem vključeval glasbo v predmete.  Zato sem tudi diplomiral z naslovom “Logistični vidiki nabave bobnov z Japonske”. Imam občutek, da so me imeli sošolci že meli “poln kufer” zaradi tega, ker sem glasbo naprej ‘šibal’.  Ampak sem rekel, če že hodim na tako šolo in se ukvarjam z glasbo. Vsako stvar, s katero se ukvarjamo, želimo prodati. Stvar ekonomije. No. Kaj sploh imamo za razpravljati.  Ampak zdaj je bilo takole. Zavedal sem se, da ko končam študij, bo prišel pritisk službe. Torej. Bil sem tudi dolga leta praktikant na zavarovalnici.  Zdaj lahko rečem, ker je več ni. Na mariborski. Danes je Sava, okej. Ampak saj nič, to je pač življenje. V glavnem, bil sem praktikant in sem po moje bil par let in je bilo veliko možnosti, da ostanem notri.  In je do tega tudi prišlo. Ampak sem žal to zavrnil.

Ne bi bil srečen v taki službi?

Ne! V bistvu sem se v tistem momentu zavedal, da sem toliko let vložil v eno stvar, ki jo res rad počnem. Ki pa ni imela vizije, bi rekel, ali bom lahko od tega živel ali ne. Tega ne veš. A jaz sem enostavno verjel. Veš kaj, sicer bi naredil vse kot ostali. Šel bi se tisto in bi bilo vedno neko rivalstvo. Bog ve, kako bi bilo danes. Po moje bi se že vsi poklali.  Ampak meni ni bilo dovolj. Potem sem šel še na pedagoško za eno leto. Sem naredil pedagoške, andragoške izpite. Zato, ker me je zanimal poklic predavatelj, učitelj, čeprav sem bil na ekonomijo. Ampak sem s tem .. Dokvalificiral bi lahko svoje strokovne predmete in nekje poučeval. Ampak to sem še naredil.

Tako da si še pedagog. Danes v Salomonovem oglasniku lahko najdemo tebe za poučevanje bobnov. 

Kar bi bilo super, če bi ga še imeli. Ampak tisti moment pa je bila res dokončna odločitev, da ostanem v glasbi.

Verjetno se je to zgodilo z nekim namenom? Celotna pot. Ker danes tudi brez teh dveh fakultet, ne bi bil takšen, kot si. 

Ja, zagotovo, ja. Moral sem zdaj prav malo razmisliti. Ker sem se spomnil točno, kar sem moral narediti, v dveh sekundah, da sem prišel do nekih rezultatov. To je tisto, kar sem že povedal v pogovoru. Saj če bi gledali tako na življenje, potem se ne bi nič učili. Potem bi rekli, da je brez zveze. Bom rekel takole. Neke stvari so zato, da prideš do nekega cilja, da .. Da odraščaš, da dresiraš sebe. Neke stvari pa zato, da se znaš prilagoditi na situacijo v življenju. Na koncu koncev če si se moral neke vsebine učiti pri matematiki. Ko jih nisi razumel in si celo potreboval strokovno pomoč. Teh danes več ne veš.  Niti jih ne uporabljaš. In si vedel že v štartu, da jih ne boš uporabljal.  Ampak si moral priti do njih.  Tako ali drugače. Enim je šlo bolje, drugim je šlo slabše.

Celoten pogovor pa si lahko pogledate spodaj.