V tokratni jesenski pogovor je prišla Jana Šušteršič. Jana letos obeležuje deseto obletnico od zmage v četrti sezoni oddaje Slovenija ima talent. Je pa tudi nekdanja članica srbske skupine Neverne bebe, pedagoginja in lastnica psičku Diu, ki jo je spremljal tudi na tokratnem intervjuju.
Tekmovanje Slovenija ima talent je eden izmed poglavij v vašem življenju. Ampak že prej ste živeli z glasbo, kje se je začelo? Nekateri pravijo, preden sem shodila sem pela, je bilo pri vas tudi tako?
Nekak tako ja. Se še spomnim teh pogovorov, ko je mami pravila, da že od najmanjših nog so me edino z glasbo lahko umriili. Bila sem zelo energičen otrok, in tudi ostala … Ampak recimo so mi dali igračo in dve tri minute se nekaj poigračkam in mi je dolgčasa. Edini način, ko smo še živeli v Libiji, da me pomiri za dlje časa, da da ene štiri zofice takole skupaj in ponve in kuhalnice in sem lupala in sem bobne igrala. Bilo je dejansko glasno, ampak je imela vsaj za nekaj časa mir. Zdaj ko gledam te posnetek za nazaj, ko sem bila čisto mičkena, vedno sem nekaj nastopala, pa deodorant v roki …
Pa krtačo za lase, za mikrofon?
Ja ja, pa baje da sem, vedno smo imeli prižgano televizijo VH1, in vsakič ko sem slišala eno specifično pesem – Cyndi Lauper True colors, vržem vse iz rok in se zalepim za tisti ekran in pojem. Tako da je bilo vedno tako nekako. Mami je zelo lepo pela, dosti mi je pela, oči posluša zelo dobro muziko in ja, definitivno je od doma vse to prišlo.
Ampak ne samo petje kajne, tudi glasbila … s kuhalnicami po pokrovkah.
Bobni so po moje neka nedoživeta želja, ki sem jo sebi izpolnila zdaj, ne vem neki dve leti nazaj sem imela eno vajo, ali pa dve. Niso mogli verjet, da je bila prva vaja bobnov, ker so rekli da sem že funkcionalna in da, če bi nadaljevala, da bi lahko že čez eno leto nekje nastopala kot bobnarka. In tako dober občutek je bil – ko sem naenkrat bila tako polna energije od tega, iz druge strani me je pa umirilo, kot da sem bila na nekem treningu, kot da sem dala nekaj ven. Drugače pa sem pianistka ja, na začetku klasična muzika.
Sej nekaj je na tem, nekdo ki ima posluh se dobro znajde pravzaprav pri vsi glasbilih in ste sami sebi dokazali da je res tako.
Ja res je. In če se mene tiče, bodiva na ti.
Z veseljem. Jana študij v tujini – ZDA, Valencia, kako se spominjaš teh časov?
Uf, čudoviti časi. Čudoviti. Tudi naporni po svoje, ker ni nit najlažje zdaj iz belega se preseliti čez neke oceane, ko pojma nimaš kam greš, ko ti vse deluje, kot da si v nekem filmu. Ker si do takrat to Ameriko dejansko gledal le v filmu. Ampak fantastično res – delat z vsemi temi profesorji, z vsemi temi gosti, pa znanimi glasbeniki, ki so hodil tja na masterclasse, biti obkrožen z vsemi temi učenci iz vsega sveta, ki vsak s sabo nosi nekaj svojega specifičnega, svojo kulturo, svoje videnje glasbe, svoj pristop k temu. To je bilo res tako, me je še dodatno odprlo, kot človeka in kot glasbenika. V Španiji pa potem sploh, ker je kampus bil veliko manjši in vse kar se je dogajal si imel še priliko iz prve vrste vse doživet. Piti pijačo z enim Victorjem Wootnom, ki je najbolj znan basist na svetu, jokati z Abraham Laborielom, ki je največkrat posnet basist v zgodovini posnete glasbe, sodelovati s Patrice Rushen, ki je napisala ” sending you forget me nots …” ki so ji pol ukradli za film Možje v črnem. Do dan danes mi je mentorica, do danes danes smo na vezi. To res nikoli ne bom pozabila.
Verjetno si se trudila vpijat vse to kar si takrat dobila, od vseh teh ljudi in od življenja. Saj ni samo študij.
Ja, še posebej sem pa to uspela v Valencii, ker takrat ne glede na to kako je bilo fantastično, je bilo tudi naporno. Ta nek, kot bi rekli Američani “red race”, pa preživljanje, pa finančno … nekako pa potem, ko sem prišla v Valencio, vsaj na ta prvi del, ko sem uspela priti do “full schoolarshipa”, pol za magisterij je bilo treba še, ampak malo se mi je oddahnilo, sem se lahko kar se tega tiče sprostila in rekla “Hej, živijo muzika, kako si. A se greva spet malo družit?”
Kako pa je ko gre mlad človek na študij v tujino?
Čeprav en disclaimer, na Berkeleyu so bili tudi mlajši ljudje, jaz sem bila že malo senior, ko sem prišla. Ker mi je življenje vedno bilo malo na glavo. Vse sem nekako v življenju delala takrat ko ni bil čas za to.
Ampak očitno je bil, da si danes tukaj.
Mislim v tem smislu, ne po nekih normah. Po teh nekih ustaljenih normah – greš v osnovno šolo, greš v srednjo, pol v tisto … Ko sem bila v osnovni šoli, in bil naj bila osnovnošolka, sem jaz tekmovala s klavirjem, pobirala nagrade. Potem, ko sem bila v srednji šoli, gimnazijka, navihana, pa ne vem kaj … Sem jaz prišla že v glasbeno skupino Neverne bebe v Srbiji in že začela na polno ture … 760 koncertov, neki feni, neki ljudje, ki pridejo s frizuro kot je moja. Nič mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. V glavnem prav nenehno je nekaj bilo. In potem ko bi naj še kariero delala, jaz sem Neverne bebe zapustila, da bi šla nazaj v klop na Berkeley, po že nekih osmih letih nastopanja. Zato recimo, da sem piko kasneje prišla na Berkeley, kot po navadi ljudje pridejo. Ampak sem bila zelo dobrodošla in podprta tam. Je sprememba, sem bila stara 24 ali 25 tam, ampak jaz ful rada potujem, ful imam rada izzive na ta način ker sem tak človek, da potrebujem veliko tega zunanjega impulza, nekih novih zadev da se dogajajo.
Iz Libije, v Srbijo, v Slovenijo, pa v ZDA in Španijo. V katerem jeziku pa razmišljaš?
Dobro vprašanje. To je pa po moje neka mešanica, neki miks vsega. Ko zapisujem sebi, tudi ko učim učence, največkrat pišem v angleščini, ne vem zakaj. Verjetno, ker sem bila ta štiri leta v tem sistemu in tudi ameriška glasbena kultura in vse … Tudi boljše se znam izrazit v angleščini. Ko mi je nekaj zelo zelo blizu srca in ko je neka taka situacija, ko moram res največ iz srca izjasniti takoj preklopim na srbščino. Slovenščina absolutno, zdaj zadnjih pet let sem tukaj v kosu, da nisem nikamor šla. Saj mi je že pred bila dobra, ampak se mi zdi, da je zdaj še toliko boljše. Se pa zgodijo kakšni dnevi ko sem ful zmatrana, učenci že umirajo od smeha z mano s tem. Ker pač govorim, govorim in samo naenkrat zatrokiram in sploh ne morem najti besede od nobenih od teh štirih jezikov, ki jih govorim. Potem se mi malo smejijo, pa se igramo malo pantomime pa je.
Kako pa se spominjaš tistih časov ko si bila v glasbeni skupini – mlad človek. A si imela neko protekcijo?
In ja in ne. Moram reči, da je bilo prezgodaj, to sigurno. To mi je zdaj jasno. Takrat sem na vsa usta govorila, da ne, da jaz lahko grem. Seveda starši so takoj, ko sem izrazila to željo in ko sem bila povabljena v skupino, oči je priletel iz Slovenije, mami je rekla mi gremo zdaj na sestanek s temi ljudmi. To so bili starejši moški, nek rokenrol bend, jaz pa šele frišno sprejeta na glasbeno akademijo za klasiko v Beogradu in valda so hoteli videti, kam njihova hčer želi it in komu bi jo potencialni dali v bend. Neverne bebe so že takrat bile kar dosti znan bend, znana skupina tam. Tako da so imeli že ta nek renome, tudi predvsem potem, ko smo to celo zgodbo še nadgradili. Smo bili zelo zaščiteni, recimo od tistega rumenega tiska, od gluposti tega tipa, ker nikoli nismo niti sami sebe reklamirali, se ukvarjali z glasbo na te načine. Res vedno je bil poudarek na sami glasbi. Naučila sem se ogromno. Bila sem stara 17 let, nikoli prej nisem pela, dobesedno samo zase. Do samega Berkeleyja nikoli nisem imela niti ene vaje petja, šele ko se bila sprejeta na Berkeley, tam sem imela prvo vajo. Tako, da sem se ful veliko naučila že takoj, kot 17 let stara. Kaj to pomeni biti profesionalen v tem poslu, pa odgovoren. In kako naporno tudi zna biti. Kako moraš paziti nase, da ta celoten tempo tudi zdržiš. So pa bile tudi neke druge stvari, ki niso bile tako bajne, sijajne. Ko si tako mlad, pa naiven in misliš da so vsi neki fantastični. Vsi se prilimajo okoli tebe, tudi taki malo čudni ljudje, ko si kao neki znan … Ki samo izkoriščajo, bankrotirajo …
Pa mlad človek še verjetno nima filtra za te ljudi, kajne?
Ma sploh ne, kje. Kako sem super, vsi me imajo radi. In potem sem prihajala v neke take situacije, ki niso ravno primerne. Ne vem, da me tam nekdo bankrotira, ker jaz pač – kar je moje je tvoje, vsi se imamo radi. Malo kasneje je potem to za mano prišlo. V vsakem primeru pa sem hvaležna za priložnost. Te neke pesmi so dan danes ostale res kultne – ne vem, kot Veliki je bog, Gde smo, Ljubav … Pa ta izkušnja, da smo odpirali koncerte za Lenny Kravitza, Toto, da nam je bobnar od Toto na treh pesmih na plati, je res nekaj kar ne pozabiš. Enkratne življenjske situacije. Sem pa potem na koncu začutila, da po nekem času pride tudi do nekih medsebojnih razlik in še česa. Začutila sem tudi, da zelo stagniram, kreativno. Nisem nič pisala, vse je pisal nekdo drug, pa glas sem začela izgubljati, ker smo imeli ogromno nastopov, jaz pa dejansko tehnično pojma nisem imela kaj delam, se nisem učila in ful me je to vse skupaj skrbelo. Tako, da sem se takrat odločila to tudi zapustit in se prijavit na Berkeley.
Celoten pogovor z Jano Šušteršič pa si lahko ogledate spodaj.
Loading ...