V tokratni oddaji Kulturni izziv je voditeljica Uršula Godec gostila gledališkega in filmskega igralca Bojana Maroševiča. Igralec je sicer že upokojen, a še vedno zelo aktiven na odrih, kjer pa ni samo kot igralec, ampak tudi kot voditelj. Med drugim pa tudi uči retoriko.
Že pri rosnih 16 letih nastopil v prvem jugoslovanskem barvnem filmu
Bojan Maroševič je najprej potrdil, da je igralstvo njegovo poslanstvo. In da je bil do upokojitve igralec. Pa vendar je bil in je veliko več, je pripomnila voditeljica. Začel pa je pravzaprav zelo zgodaj. Nastopil je namreč v prvem jugoslovanskem barvnem filmu Sončni krik pri svojih 16 letih. Potrdil je in dodal, da “je bila to zelo zanimiva izkušnja. In to je bilo davnega leta 1976. Naslednje leto na filmskem festivalu v Nišu – to je festival igralskih stvaritev – sem bil nagrajen kot najboljši debitant takrat še Jugoslavije”. Še vedno se spomni snemanja in vsega, kar se je dogajalo. A je ob tem tudi poudaril: “V Sloveniji nima smisla na kakšnih lovorikah živeti pa misliti ‘Aha, zdaj pa so se mi vrata odprla, zdaj bo pa šla kariera naprej’. Saj sem delal, še veliko sem delal pri filmu. Ampak mene je od nekdaj vleklo gledališče.. To je čisto nekaj drugega – igrati na odru kot pa pred kamero. Ker na odru si zdaj, ta trenutek. Ni možnosti popravkov, ni možnosti razmišljanja, kaj bi naredil, kako bi naredil.”
O tem, zakaj so nekateri hoteli biti njegovi prijatelji
In potem povedal nekajkrat, kako je filmsko igranje drugačno od gledališkega igranja. Ter se spomnil, kako je v nekem filmu odprl vrata, čez tri tedne pa so posneli, kako je ista vrata zaprl. In vmes je marsikaj zgodilo, sam pa je moral pokazati ista čustva, isto razpoloženje. Pri filmu, ki ga je posnel pri rosnih 16 letih, je požel veliko slavo. A “zelo zgodaj sem opazil, da je veliko ljudi bilo ljubeznivih do mene. Hoteli so biti moji prijatelji in tako dalje. Samo zaradi tega, ker sem bil popularen. Ne da mi me sprejemali mene kot Bojana, ampak so me sprejemali kot človeka, ki je igral določeno vlogo. In je pač poznan. To pa ni prijetno.”
Povedal je, kako mu je bilo še kasneje ustvarjati filmske vloge. Potrudil se je vživeti v vsako vlogo in graditi lik od začetka do konca. Zanj je bila vsaka vloga posebna. Poudaril pa je, da je igral v veliko vojnih filmih, kjer pa je bil “na drugi strani”.
“Dolga leta slovenski film ni bil kaj posebnega.”
Spregovoril je tudi o pomenu slovenskih filmih. Tudi sodobnih. “Poglejte samo mojega prijatelja, režiserja Marka Naberšnika. Karkoli naredi, je uspešnica. Pa ne zato, da bi delal filme, ki so pisani na kožo publike, zato da jih pritegne, ampak zato, ker je zgodba tukaj. Ker je dramaturgija je taka, da zgradi kompleten film od začetka do konca z močno sporočilnostjo,” je dejal in nato pripomnil: “Dolga leta slovenski film ni bil kaj posebnega. Spomnimo se 55, 60 let nazaj. Doline miru recimo. To je bil film, ki je bil pretendens za oskarja. Za oskarja je kandidiral! To pozabljamo! Tako da stari filmi so boljši kot mnogi filmi kar nekaj desetletij. Zdaj v zadnjih letih, kot sem že rekel, pa – veste, generacija režiserjev, polnih idej, entuziazma, želje po sporočanju, kljubovanju družbi … Vse to kroji filmsko produkcijo na tak način, da se potrudijo, da res sporočijo nekaj.”
O potrebah po igralcih in igralkah
Bojan Maroševič je v nadaljevanju povedal še več o igralstvu, o AGRFT, o potrebah po igralcih in igralkah v Sloveniji. O tem, kako mora biti mnogo igralcev svobodnjakov, ker potreb po njih ni. Kako težko jim je, ko se morajo boriti za vloge. Govoril je tudi o gledališču, v katerega je prav tako vstopil zelo zgodaj, saj je bil gledalec na vajah, saj je bila njegova mama igralka. Kako ga je gledališče “zastrupilo” s pojavom, z gledališko šminko, z vsem. Pa o svojem igranju v gledališčih in kake izzive je pri tem imel v mladih in zrelih letih. Pa tudi o tem, kak izziv je interakcija z občinstvom.
Ne nazadnje pa tudi o tem, kaj dela zdaj, ko je že upokojen, a še vedno dejaven. Celoten intervju si lahko ogledate na spodnji povezavi.
Loading ...
