Branka Kadić, 36-letna Štajerka, gimnazijska maturantka, ki že 18 let dela v gostinstvu, nam je zaupala celo svojo najbolj neprijetno prigodo, ki se ji je pripetila med delom v strežbi. Dnevno srečuje “tečnobe”, “nasmejančke”, ljudi, ki (še) poznajo bonton in takšne, ki zanj verjetno še niso slišali. Svoje prigode je zapisala v knjigi. Četudi je gospa kričala za njo, med tem ko je bila Branka na stranišču, svoje delo še vedno opravlja s srcem. “Rada sem natakarica“, pravi.

1. Ste žena, plesalka in ustvarjalka, “kruh” pa si služite z delom v strežbi. Koliko natakarjevih prigod ste zapisali v knjigi in ali so res čisto vse resnične?
Knjigica sicer ni roman za počitniško branje, je pa v njej zbranih 48 prigod, ki so se zgodile v zadnjih 5 letih. Še kar nekaj pa se mi jih je zgodilo v času, odkar je bila knjiga že izdana, tako da se nabira material za novo.

2. Katera od prigod je vas osebno najbolj razjezila in katera najbolj nasmejala?
Najbolj me je razjezila ena gospa, ki je za mano pridrvela na WC, med tem, ko sem lulala, in se drla, da plača! Nasmejal pa me je gospod, ki mi je prijazno vrnil vonj po čebuli.

3. Kako ali zakaj ste sploh prišli na idejo, da bi določene utrinke, če jim lahko tako rečeva, vašega vsakdana zapisali in jih nato izdali v knjigi?
Najprej sem jih začela objavljati na Facebook, potem pa so mož in prijatelji začeli s pritiskom naj napišem knjigo.

4. Glede na to, da ste že skoraj dve desetletji v gostinstvu, se poraja kar nekaj vprašanj… zakaj ste začeli delati kot natakarica? Ste si želeli ta poklic ali ste v njem “pristali” kot pred zasilnim izhodom zaradi kakšnih življenjski okoliščin?
Obštudijsko delo me je bolj pritegnilo od samega študija. Tako sem se v gostinstvu znašla že v prvem letniku in dokaj hitro ugotovila, da bo to tisto delo, ki ga bom dolgo opravljala, saj je dinamično, vedno se kaj dogaja, pa še govorim lahko dosti med tem ko delam 😉 In po 18ih letih sem še vedno tukaj… Pa ne zato, ker drugega dela ne dobim, niti zato, ker bi bila neumna, ampak zato, ker to delo preprosto rada delam ga delam s srcem!

5. Trenutno delate v Mariboru. Kakšni gostje smo Mariborčani? Smo tečni, smo nasmejani, vas tikamo ali vikamo, morda puščamo napitnine?

Večina gostov je še vedno super. Preostali del pa vedno bolj izstopa. Vse te reklame o zdravem življenju, kaj jesti in kaj ne… En mesec je moderna morska sol, naslednji teden himalajska… In to so zame naivni ljudje, ki slepo verjamejo vsaki reklami zdravega prehranjevanja, vsakemu pogovoru na forumih. Ti ljudje so sami sebi osebni trenerji in svetovalci za prehrano in ti so najhujši. Načeloma pa se Mariborčani ne razlikujemo od ostalih gostov. Jaz bi goste k večjemu razdelila po letih in po – če verjamete ali ne – njihovi samopodobi. Dobra stara yugo generacija je tista, ki pozna bonton pozdravljanja in odzdravljanja. Z njimi je najlepše delat! Ti novodobni, računalniški mladiči pa še med seboj ne znajo komunicirat, kaj šele s kom drugim!
Pri ljudeh je tudi takoj opazno, če so zadovoljni sami s seboj. Ti se zelo lepo obnašajo, se da z njimi pošalit… Pri tistih, ki pa sami sebi niso dovolj, pa moreš bit pol psihologa, da vsaj do višine mojih gležnjev (pa merim samo 159 cm) zadovoljiš njegove potrebe. Če takemu zaželiš lep dan, te še nadere kot psa, da se brigaj za sebe! Zanimivo pa je, da ti ljudje niso žaljivi, niti nesramni, so pa naporni. In teh je žal vedno več.
Kar se pa tiče napitnine… Kakšen evro več na dan ne bi bilo slabo 😉

6. V splošnem velja, da je delo z ljudmi naporno. Ste kot natakarica dnevno izpostavljeni kakšnim opombam, pritožbam, morda tudi “klofuti po zadnji plati”, ali to ne velja? Ali pa ste morda že dobili “debelo kožo” in ste imuni na vse?
Glede na to, da delam v restavraciji, kakšnih grdih, prostaških opazk ali žaljivk ni. Za vse ostalo pa imam že tako debelo kožo kot Triglav 🙂 Velja pa, da kolikor je delo z ljudmi naporno, je tudi zanimivo.

7. V Mariboru se mnogokrat sliši, da so lokali prazni. Kakšne so vaše izkušnje?
Živim v centru mesta in lokali po centru so poooolniiii. Vsaj ob lepem vremenu. Pozimi je situacija res drugačna, ampak, če posplošim, lokali v Mariboru so obljudeni in to je zelo lepo videt. Center mesta je bil letos čudovit s toliko ljudmi. Podnevi in ponoči. Prav luštno je bilo.

8. Kaj bi rekli, da se je v tem času, ko ste natakarica, opazno spremenilo? Razen morda, da so se menjali lastniki, ki so iste lokale preuredili, novi šefi pa so najbrž postavili tudi nova pravila… Saj vsi poznamo tiste govorice, da morajo ženske nositi kratka krila, da privabijo več strank…

V teh 18 letih so se bolj ali manj spremenili samo ljudje. Postali so nezadovoljni sami s seboj, za to pa krivijo vse drugo in druge. Kar se tiče lokalov, mislim, da je marsikateri lastnik že ugotovil, da ti natakarica v kratkem krilu ne bo prinesla denarja, če ne bo ločila piva od špricerja. To so ugotovili že tudi sami gosti! Bolj važne so novitete. Ja, tudi tu je treba it s časom naprej. Skozi je treba ponujat kaj novega, drugačnega. Ljudje imamo radi male spremembe.

9. Ste kadarkoli obžalovali, da ste natakarica? Ste želeli kdaj menjati službo?
Seveda sem že večkrat hotela sleči predpasnik in ga vreči v Dravo ali pa ga zakopat v Stražunskem gozdu. Sploh po kakšni polni luni, ki neverjetno vpliva na ljudi… Ampak potem prespiš in se spet vrneš za šank. Včasih si res mislim, ali mi je res vsega tega treba… Pa mi mogoče res ni, ni pa to najhujše, kar se mi lahko zgodi. Pa še moja osebnost raste ob vsem tem.

10. Čisto za konec: komu vašo knjigo priporočate, kdo mislite, da bi jo moral prebrati, komu predvidevate, da bo in komu ne bo všeč? Seveda pa me zanima tudi, če veste, kdo so najpogostejši kupci?
Knjigico dejansko priporočam vsem. Enim, da se nasmejijo, drugim, da se malo zamislijo. Načeloma knjigica NI všeč samo tistim, ki se v njej najdejo!!! Najbolj prodajana pa je med natakarji ter med mojimi prijatelji in znanci.

Uredništvo

See author's posts