Izšel je ljubezenski roman Ferija Lainščka z naslovom Češnjev cvet. Gre za popravljeno in dopolnjeno inačico romana Ne povej, kaj si sanjala, ki je bil prvič natisnjen leta 2009. Spremljamo lahko zgodbo Edvarda Luhajeva, ki je bil že kot otrok zapuščen in je večino življenja preživel kot brezdomec. In vendar je našel ljubezen…

Edvardov vsakdan spremeni prijatelj Daks, ki mu ponudi, da bi za veliko vsoto denarja skupaj umorila bogatega invalida. Denar je seveda vaba, ki naj bi jima omogočila lagodno življenje, vendar je po njunem mnenju za popolno izvedbo umora potreben alibi. Prijatelj mu predlaga, da inscenirata poskus samomora, da bi ga tako spravila v umobolnico. Zgodba se s tem dejanjem povsem nepričakovano zaplete, saj Edi v umobolnici spozna Galino in se zaljubi.
Delo v novi izdaji obsega 145 strani, izdali so ga v Založbi Litera, cena knjige pa je 20 EUR.

Odlomek romana Češnjev cvet
Ni me pustil na cedilu samo Čert, ampak celi ta Svet. Tako sem takrat to dojemal. A kam bi pa tudi lahko šel – bos, gol in votel – koga je zanimal kos človeškega mesa, ki verjetno niti ni bilo več zdravo, saj se je medtem navzelo tukajšnjih strupov? Šli so lahko le tisti, ki so imeli kaj prodati. Ledvico, vagino, prikupnost, ponižnost, veščino, znanje. Sam od tega nisem imel veliko, a tudi, če bi že koga zanimalo, mu tedaj ne bi dal. Podlasica, ta mala predmestna zver, ki je takrat še prebivala v meni, se ni nikoli preživljala s trgovino. Trgovcem je kvečjemu kradla, kakega branjevca pa je kdaj pahnila tudi ob zid. Prav trgovanje je bilo krivo, sem bil prepričan, da se na tem planetu ni dalo več živeti brez cene. Življenje je postalo artikel, delo prav tako, verjetno tudi dejanja. Vzdrževati si moral razliko, ki je v primerjavi z drugimi kazala vrednost, se torej nenehoma grebsti, ali pa nisi bil več v obtoku. Ampak, potem si bil že v trenutku vreden manj od kovanca, zaradi katerega se ni nihče sklonil, ker se ga pač ni splačalo pobrati.
»Tristo tisoč si lahko razdeliva,« je čez teden dejal Daks.
»Tristo tisoč!?« sem sesnil.
»Ja,« je prikimal. »Nekaj malega bo stroškov, ostalo gre pa na pol,« je stisnil pest in jo potisnil v prazen žep.
Bila je to vsota, ki se je ni splačalo deliti – to me je prvo prešinilo. Tristo tisoč je bilo res veliko, sto petdeset pa …? Človek, ki nima nič, razmišlja o denarju drugače, kot običajni ljudje. Če se že da zaslužiti, je treba na mah in veliko, sicer pravzaprav nima smisla. No, verjetno obstaja vsota, ki zadošča, da ne boš kmalu zopet na pločniku, ampak, ali je bilo to zdaj to? Tega pač takrat nisem vedel, saj je nisem imel s čim primerjati.

Uredništvo

See author's posts