V tretjem življenjskem obdobju ima človek toliko prostega časa, da poizkuša najti odgovor na vprašanja, ki ga mučijo že dalj časa.

Vse življenje smo vpeti v ponavadi določeno življenje, če ne staršev, pa okolice v kateri živimo. Nenehno dokazovanje, tekmovanje, strmenje za statusom, materialnimi dobrinami in nasploh vsemu, kar je potrebno za življenje, še posebej v urbanem okolju.
Prične se vsakdanja, utečena, marsikdaj enolična pot življenja. Tako postanemo roboti. Danes, ko smo tako natrpani z informacijami, pa je velika nevarnost, da ne znamo več razmišljati s svojo glavo. To je seveda nezdravo, celo nevarno.
Nihče ne bo zmagal v tej tekmi življenja. To je samo “balet”, v katerem nastopamo. Posameznikom uspe, da ne igrajo te določene igre (posebneži?), zato jih ostali ne morejo ocenjevati. Živijo lahko več ali manj “svoje” življenje. Na trenutke jim tako zavidam, kot pastirju v planini, ki je s svojimi ovcami lepo izoliran od vsakdanjosti – tam doli.
Včasih mi uspe narediti, ali reči kaj “norega”, ki mi pomaga prebiti to opno vsakdanjosti. Takrat te okolica zazna, se sprašuje “kaj mu te je”. Takrat si to ti.
Zato ne čudite se, kadar z moje strani doživite kaj sličnega. Edino to dokazuje da sem še živ, da je v meni še nekaj svobodnega duha, nekaj razposajene mladosti.

Baša

See author's posts